Na koncu kolesarskega zborovanja v petek, 21. maja 2021, ko se je po pohodu skozi središče Ljubljane del protestnikov spet ustavil na Trgu Republike, sem zbranim prebral malo francosko balado “KRETENSKI KARANTENSKI PANTER”. Vzdušje je bilo mirno, prijazno in toplo, zbrani so se smejali in mi ploskali.

Ko sem napovedal drugo pesem, “KRISTUSOV PRIHOD V LJUBLJANO NASLEDNJI PETEK ZVEČER”, pa je policijski kordon nenadoma napadel protestnike. Napad je bil dobesedno ZAHRBTEN, ker so policaji v oklepih napadli protestnike v hrbet, medtem ko so spremljali moje branje. Kot odgovor smo skandirali moj verz “POLICAJ JE PALICAJ!”. Policijski kordon nas je porinil globlje na ploščad, medtem pa so palicaji pretepali ljudi, ki so jim prišli pod roko. Situacija je bila kaotična. Slišal sem, da so palicaji napadli dve ženski, eno med njima je njen mož, starejši gospod, branil in je obležal na tleh pod udarci. Nekateri demonstranti so se branili, tako da je bilo videti kot množičen pretep. Nazadnje smo palicaje potisnili nazaj proti Parlamentu. Nekatere pretepene, med njimi pesnika Dejana Kobana, ki je obležal na tleh in sva potem spregovorila nekaj besed, so baje čez čas vtaknili v marico in odpeljali. 

Mislim, da ta okrutna akcija nima nobene zveze z mojo poezijo, ampak da je šlo za primitivno zastraševanje; žrtve so bile izbrane popolnoma naključno, ker so pač stale tam, ali pa je kak komandir kot tarče cinično izbral ravno mirne in vsega spoštovanja vredne ljudi, da bi se razširil strah pred veliko manifestacijo, napovedano za naslednji petek, 28. maja. Ko smo nato policistom govorili “Sram vas bodi!”, sem začutil, da je nekaterim pod oklepi res bilo neprijetno; njihove mežikajoče oči so kazale, da niso prepričani, da je bilo vse to nasilje res nujno. A med njimi so očitno tudi hladnokrvni in morda celo sadistični pretepači, resnični PALICAJI. Raper Zlatko jih je čustveno nagovoril z vprašanjem, kako bodo svojim otrokom razložili to nasilje. 

Pozivam policiste, naj ne uporabljajo nasilja zoper lastne sodržavljanke in sodržavljane, posebej pa ne zoper šibkejše, starejše, ženske in otroke, ter da se uprejo tovrstnim protizakonitim in nečloveškim ukazom. Vlade prihajajo in grejo, ta bo s treskom padla, vi, PALICAJI, boste pa morali živeti med ljudmi, ki ste jih brez vsake potrebe pretepali. SRAM VAS BODI!  

Boris A. Novak,

državljan RS, pesnik 

      Boris A. Novak

            KRISTUSOV PRIHOD V LJUBLJANO NASLEDNJI PETEK ZVEČER

(kraljevski spev)

           

Naslednji petek bo odmeval zbor vseh lastovk in otrok,                 

            vozniki bodo hupali in slišati bo vonj, zvonjenje                             

            rož, angelska trobenta bo oznanjala, da odprtih rok                        

            in stisnjenih pesti prihaja On, ki je Izvir, Življenje                          

            in Večnost, na obisk uradnega značaja, v Slovenijo,                       

            kjer se mu klanjajo do tal in kot predrago vino cenijo                     

            njegovo darovano kri. Kristus Kralj pozna to skopo                       

            deželo, stisnjeno med K. u. k. in Združeno Evropo,                        

            Alpe in komunizem, ta balkon nad tragičnim Balkanom,               

            ta folk, ki moli pred oltarjem in denarjem, Bogu za hrbtom.          

            Naslednji petek o somraku Kristus pride v Ljubljano.                     

            Kot ponavadi bo Prihod naznanil grom, teman obok                                  

            bo zažarel, nevihta bo pobruhala Brnik z ihtenjem.                                    

            Subalpsko letališče bo zalil naliv solz, glasen jok.                                      

            Predsednik bo povprašal kardinala za strokovno mnenje:                           

            Kaj mislite, Monsignor, bo prišel? In kaj o tem menijo                              

            v Vatikanu? – Najbrž ne. – Škoda! Pa tako izbran menu                            

            imamo za večerjo! … Toča bo oblegala betonsko lopo.                              

            Varnostniki v oklepih bodo zbrcali človeško kroto,                                    

            premočenega dolgolasca, ki bo žical evro, hrano …                                   

            – Osebno! – Nimam. – In ga bodo oglobili,dragó, grobó …                                  

            Naslednji petek o somraku Kristus pride v Ljubljano.                                 

            Kot ponavadi bodo kolesarji risali širok lok                                                

            petkovega protesta pred poslopjem Parlamenta. Skoz trenje                      

            upornikov in palicajev se bo sukal miren, slok,                   

            star hipi dolgih rjavih las in žalostnih oči. Rjovenje                                   

            bo brž utihnilo. Kot bi korakal pol metra nad zemljo.

            Vsem se bo zdel znan – a od kod? – begunec brez sledi in temeljev. 

            Star klošar bo ustavil kolesarko: Magda!, kar jo bo            

            osupnilo. – Si to ti, stari?– Jaz. Posodi mi kolo,                                         

            za en sam krog, da se zapeljem naokrog, pozdravim zbrano                      

            druščino! Magda mu bo s smehom dala rjasto kolo.                                   

            Naslednji petek o somraku Kristus pride v Ljubljano.                     

            Čudak se bo usedel na kolo in komaj zvozil krog                                       

            okoli Parlamenta, kot bi kolesaril prvič, z začudenjem                               

            in strahom radovednega začetnika. Ko bo meščev rog                               

            zatrobil palicajem za na lov, bo Magdino potrpljenje                                 

            odrešil z vrnitvijo kolesa. – Beži, norček, preden te vklenejo,                    

            mu bo zavpila Magda, on pa njej: Ko boš šla na poslednjo                        

            pot, mi pripelji gor v raj to svoje rjasto kolo,                                              

            za večen krog. Ne boj se, carinik Peter je sicer strog

            in ne pusti uvoza zemeljskih stvari, a tebi bo dano

            pretihotapiti to rjasto kolo, to srčevo zlató …           .

            In vsem: Povem vam, zares vam povem: že zato se splača v Ljubljano!

            Kot ponavadi bo menjaval več obličij in vlog,

            lebdel okrog nas, vsakomur drugačen in enak. Z iskrenjem

            v očeh bo rekel: Magde so najlepše, že dva tisoč let! – Bog

            že ve, bom komentiral, kar potrjuje moje smrtno mnenje   

            zadnjih dveh let. In se bova smejala, Bog in ateist. S tenjo 

            iz čistega žarenja me bo branil pred oblastno srenjo …      

            Ko ga bom spremljal po Tržaški cesti, bo lepó in žalostno.            

            Najlepši in najbolj žalostni Bog me bo objel v slovo.

            Kot človek. Pokaral me bo, da zadajam svojim ljubim rano,                                  

            ker me zanje nikoli ni. Ukazal mi bo: Brž domov!                          

            Nočem te videti naslednji petek, ko spet pridem v Ljubljano!         

            Na koncu Dolgega mostu se bo ozrl: desno oko                                         

            bo senčno, levo se bo lesketalo, ena sama solza mu bo                              

            zdrsnila čez obraz … Ne bom ga ubogal. Odšel bom domov                     

            in spisal ta kraljevski spev, obljubo dano, vsem izdano:     

            Naslednji petek o somraku Kristus pride v Ljubljano …