O izgubi časti in odgovornosti vodstva javne RTVS

Zavezništvo za demokratično in pravično Slovenijo/Forum za demokracijo/Alternativna akademija/Gibanje za družbeno odgovornost

O IZGUBI ČASTI IN ODGOVORNOSTI VODSTVA JAVNE RTV

(Na rob odstopa direktorja narodnega muzeja)

Direktor Narodnega muzeja Slovenije Pavel Car je s svojim odstopom pokazal, da ni povsem brez časti. Pustimo ob strani, kako je sploh prišel na ta položaj. Ko je spoznal, da je kot direktor muzeja odgovoren za napako, zaradi katere se je zamajal ugled največje muzejske ustanove pri nas, je podal svoj odstop. Kot je dejal, je bil pri pripravi razstave »Popotovanja. Umetniška zbirka družine Boljkovac«, ki so jo strokovnjaki brez izjeme ocenili za skupek sicer morda atraktivnih ponaredkov, naiven in je zaupal napačni osebi, a da bi ohranil ugled muzeja in njegovih odličnih strokovnjakov, je s položaja direktorja Narodnega muzeja Slovenija nepreklicno odstopil.

Primerjava s proslulim mega projektom Panorama RTV Slovenija se ponuja sama po sebi, le da je pri Panorami v igri bistveno več denarja, politično motiviranih zaposlitev in razprodaje ugleda. Po slabo, pristransko in neprofesionalno izpeljanem volilnem projektu in ukinitvi paradnih oddaj, kot so (bili) Studio City, Globus, Točka preloma, Politično in Odkrito, je vodstvo (R)TV Slovenija Panoramo mesece napovedovalo kot vrhunec objektivnega, poglobljenega in kritičnega novinarstva in z njim utemeljevalo kadrovsko izčrpavanje Dnevnika in Odmevov. Po pričakovanjih se je drag in dolgo pripravljan projekt Panorama izkazal za beden ponaredek programov komercialnih televizij, ki ne dosega programskih standardov javne radiotelevizije in ima po podatkih Večera komaj enoodstotno gledanost. Za to šlamastiko je ne le objektivno, ampak tudi neposredno kot vršilec dolžnosti direktorja televizije odgovoren generalni direktor RTV Slovenija, skupaj z njim pa tudi urednica informativnega programa in predsednik programskega sveta RTV Slovenija.

Če bi imeli ti ljudje vsaj trohico časti in odgovornosti in bi jim bilo mar za ugled RTV Slovenija, bi sledili zgledu Pavla Carja in nepreklicno odstopili.

Ljubljana, 13. 6. 2022

Za koordinacijo zavezništva:

Rado Bohinc

Lucija Čok

Božidar Flajšman

Spomenka Hribar

Polona Jamnik

Dušan Keber

Bogomir Kovač

Jože Mencinger

Vlado Miheljak

Vesna Mikolič

Vinko Möderndorfer

Boris A. Novak

Stanislav Pejovnik

Emil Milan Pintar

Jože Pirjevec

Danijel Rebolj

Božo Repe

Rado Riha

Rudi Rizman

Blaž Rozman

Božidar Slapšak

Svetlana Slapšak

Boris Sket

Slavko Splichal

Ivan Svetlik

Darko Štrajn

Niko Toš

Vito Turk

Boris Vezjak

Tomaž Wraber

Zdaj je tudi pravnomočno: tožba SDS proti prof. Rudiju Rizmanu je v celoti neutemeljena

Višje sodišče v Ljubljani (opr. št. II Cp 1565/2021) je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, ki je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek SDS-za in njenega predsednika Janeza Janše za preklic izjave in odškodnino 8.000,00 EUR.

Tudi Višje sodišče v Ljubljani je presodilo, da gre pri izjavi zaslužnega profesorja ddr. Rudija Rizmana, ki jo je dal za Odmeve ob sestavljanju Janševe vlade, in je govorila o financiranju SDS s strani madžarskega režima, za dopustno kritiko delovanja (te) politične stranke. Kot opozarja Višje sodišče, se Rizmanova izjava nanaša na politično razpravo, ki je bila v največjem javnem interesu. Višje sodišče je skladno s sodno prakso Ustavnega sodišča in ESČP presodilo, da je »malo prostora za omejitev svobode izražanja, kadar pride do trka ugleda politične stranke in pravice posameznika do svobode izražanja. To še toliko bolj v primerih, kadar izjavo poda predstavnik civilne družbe.« Akademikova kritika financiranja SDS je bila utemeljena na obširnem medijskem poročanju o financiranju SDS in o medijih, ki so povezani z SDS, pa tudi na preiskavah NPU in parlamentarne komisije Državnega zbora, kar vse po presoji Višjega sodišča daje zadostno dejstveno podlago njegovi kritiki politične stranke SDS.

Sodbi obeh sodišč predstavljata pomembno sporočilo posameznikom_icam oz. in civilni družbi, da je v demokratičnih ureditvah dopustno kritizirati oblast in da se kritiki pri tem ne bi smeli bati povračilnih ukrepov. Enako pomembno je tudi, da to sporočilo slišijo in razumejo tako tisti, ki so na oblasti ali si prizadevajo priti na oblast.

SDS mora sedaj ddr. Rizmanu tudi povrniti stroške postopka.

Poziv na volitve

ZAVEZNIŠTVO ZA DEMOKRATIČNO IN PRAVIČNO SLOVENIJO

Alternativna akademija, Forum za demokracijo, Gibanje za družbeno odgovornost

POZIV NA VOLITVE

Spoštovane državljanke in državljani, čas je za državljansko odločitev, ki bo vrnila demokracijo v državo: pojdimo na volitve!

Pred nami je zgodovinska odločitev: bolj kot kadarkoli prej je nujno, da se podamo na volišča. To je priložnost za vse, ki želimo dobro svoji državi, nam samim in prihodnjim rodovom.

Vsak od nas lahko prispeva, da zaustavimo razkroj demokratične ureditve Slovenije ter njeno vračanje v zgodovinsko preživelo partijsko avtokracijo, ki nadzira vse: policijo, sodstvo, neodvisne institucije in medije, ki je vse bolj podobna oblasti, kakršna danes vlada v Orbanovi Madžarski in kakršni smo se pred 30 leti zoperstavili na plebiscitu.  

Želimo biti del jedra Evrope in ne njene nedemokratične periferije, ki pod pajdaškimi avtokrati skupaj z Janezom Janšo vzpostavlja avtoritarne režime.

Prav vsak glas šteje, da zaustavimo nestrpno in zaničevalno javno govorico, prezir, sovraštvo, laži, diskvalifikacije in politikantsko prikrojevanje zgodovine vse bolj razklanega naroda; da razkrijemo prozorno in ceneno politično navijaštvo, da ustavimo iz tujine kupljena strankarska javna trobila in da razklenemo okove, v katere je Janševa partija vklenila tudi javno RTV.

Dovolj je prikrivanja socialnih stisk ljudi in revščine, laganja, korupcije, draginje in prozornega predvolilnega podkupovanja za ceno neobvladljivega zadolževanja države!

Zaustavimo nerazumna in nedopustna izzivanja sedanje vlade v svetovni politiki, ker resno ogrožajo Slovenijo in ji jemljejo vpliv in ugled.

Vsak glas proti sesuvanju države šteje. Nikogar od manjših strank ne podcenjujemo, toda sami vidimo največjo moč za rešitev demokracije v tem, da prispevamo naše glasove zavezništvu strank demokratične opozicije: SD, LMŠ, SAB, Levici in Gibanju Svoboda, ki bodo skupaj oblikovale čvrsto vladno koalicijo. Želimo in zahtevamo, da Slovenijo povedejo na pravo pot v dobro vseh njenih državljank in državljanov, vseh prebivalcev Slovenije.

Poskrbimo, da bo vsaka od teh petih strank zastopana v parlamentu in da bodo skupaj sooblikovale močno vlado za blagor vseh ljudi.

Izbira je naša! Priložnost, da pomagamo Sloveniji do boljše prihodnosti, je tu: na volitvah! Naša moč je v naših glasovih. Nobenega ne smemo izgubiti; premišljeno jih uporabimo za demokracijo, svobodo in solidarnost.

Podpisnice in podpisniki (po abecednem vrstnem redu):

Antić Milica, Bakovnik Rajko, Barbič Ana, Bebler Anton, Blažić Milena Mileva, Bohinc Rado, Bucik Valentin, Černič Aleš, Čok Lucija, Čuš Babič Nena, Debenjak Božidar, Dekleva Bojan, Dolenc Iztok, Dragoš Srečo, Drčar–Murko Mojca, Flajšman Božidar, Fonović Marko, Fošnarič Miha, Frlec Boris, Gaber Slavko, Gantar Pavel, Goslar Miran, Gregorič Nataša, Greif Tatjana, Hladnik Miran, Hribar Spomenka, Iglič Hajdeja, Jamnik Polona, Jogan Maca, Jogan Savin, Kalin Ana, Kalin Tomaž, Keber Dušan, Kerec Darja, Klepec Peter, Kmecel Matjaž, Kodelja Zdenko, Komel Mirt, Koršič Igor, Kovač Bogomir, Kovačič Gorazd, Kučan Milan, Kuhar Roman, Lah–Turnšek Tamara, Lah Marko, Leben Jure, Leskošek Vesna, Lukšič Andrej, Marjanovič Umek Ljubica, Mažgon Jasna, Mencinger Jože, Mesner Dana, Miheljak Vlado, Mikolič Vesna, Mlinar Zdravko, Mulej Matjaž, Novak A. Boris, Pejovnik Stane, Petrovec Dragan, Pintar Emil Milan, Pirjevec Jože, Piškur Kosmač Dunja, Plazl Igor, Pleterski Andrej, Plut Dušan, Poglajen Andrej, Poglajen Črt, Poglajen Tomaž, Polič Marko, Potočnik Vika, Prosen Milan, Prosen Milena, Purič Iztok, Razpotnik Špela, Rebolj Danijel, Repe Božo, Riha Rado, Rizman Rudi, Roter Zdenko, Rozman Blaž, Rožaj Alenka, Rus Andrej, Saksida Stane, Seliškar–Toš Mojca, Simoneti Maja, Sket Boris, Slapšak Božidar, Sočan Lojze, Splichal Slavko, Stoka Veronika, Svetličič Marjan, Svetlik Ivan, Šetinc Marjan, Šiftar Marjan, Šimenc Marjan, Školč Jože, Škraban Aleš Šorgo Andrej Šprajs Ivan Štefanec Marjan Štrajn Darko Tancig Peter Tancig Simona Telban Borut, Toš–Zajšek Andreja, Toš Niko, Toš Peter st., Turk Boris, Turk Dušan, Turk Vito, Uhan Samo, Ule Andrej, Umek Peter, Vec Tomaž, Vesel Matjaž, Vezjak Boris, Vodopivec Aleš, Zadnikar Darij, Zavratnik Simona, Završnik Aleš, Zgaga Pavel, Zorec B. Marcela, Zorga Sonja, Žagar Mitja.   

Poziv k nujni zaščiti svobode izražanja v Rusiji in Belorusiji

POZIV K NUJNI ZAŠČITI SVOBODE IZRAŽANJA V RUSIJI IN BELORUSIJI

Ker je svoboda izražanja temelj vseh in vsakršnih človekovih pravic in osrednja vrednota Mednarodnega PEN-a, kakor je bil zamišljen in ustanovljen pred sto leti, po tragediji prve svetovne vojne,

ob grozi posnetkov tankovskih kolon in letalskih formacij, ki uničujejo mesta in obstreljujejo celo največjo jedrsko centralo v Ukrajini, kar sili tolike ženske k begu, da bi rešile življenja svojih otrok, njihove možé, očete in brate pa k obrambi domovine pred neusmiljenim agresorjem,

z bojaznijo za varnost in življenja številnih častnih in pogumnih pisateljskih in novinarskih kolegic in kolegov ter mnogih drugih državljank in državljanov Rusije in Belorusije, ki dvigajo svoje kritične glasove zoper to nevarno blaznost,

me in mi, pesnice in pesniki, pisatelji-ce, dramatičarke in dramatiki, esejistke in esejisti,  urednice in uredniki, prevajalke in prevajalci, novinarke in novinarji sveta najostreje obsojamo radikalno cenzuro, ki jo je vpeljal predsednik Ruske federacije Vladimir Putin in ki jo je potrdila ruska Duma, obsojamo zapiranje dostopa do mednarodnih medijskih kanalov in z grožnjo drakoničnih kazni pospremljeno prepoved, ki inkriminira ne le sleherno kritiko skrajno uničevalne agresije ruske armade zoper Ukrajino, temveč celó javno rabo tako očitnih izrazov, kot sta “vojna” in “invazija”, kar spodbuja doslej nevideno zlorabo prava z učinkovanjem tega “zakona” za nazaj,

kot človeška bitja, državljanke in državljani pa pričakujemo, da bodo vse demokratične države z Združenimi narodi na čelu obsodile te skrajne ukrepe zoper svobodo izražanja, ki je eden izmed najpomembnejših instrumentov pri preprečevanju nadaljnjega trpljenja ukrajinskega ljudstva ter eskalacije ruske invazije in Putinove vojne (tokrat brez narekovajev) zoper sosednje države in širše zoper Evropo in …

Boris A. Novak, slovenski pesnik, podpredsednik Mednarodnega PEN-a,

Monika b. van Paemel, flamska pisateljica, častna predsednica

nizozemsko govornega PEN centra Belgije

5. marec 2022

AN APPEAL FOR THE URGENT PROTECTION OF THE FREEDOM OF EXPRESSION IN RUSSIA AND BELARUS

Since freedom of expression is the foundation of human rights and the leading value of International PEN, as established in the aftermath of the Great War hundred years ago,

seeing in horror tanks and military airplanes destroying cities and targeting even the biggest nuclear plant in Ukraine, forcing so many women and children to run for their lives, and their husbands, fathers and brothers to defend their homeland against the ruthless aggressor, 

being afraid for the security and lives of numerous honest and brave colleagues writers and journalists and ordinary citizens of Russia and Belarus criticizing this dangerous madness,

we, the poets, playwrights, essayists, editors, novelists, translators and journalists of the world, condemn in strongest terms the radical censorship introduced by the President of the Russian Federation Vladimir Putin and accepted by the Russian Parliament, closing the access to the international news channels and forbidding under the threat of draconic punishments not only each and every criticism of the utterly destructive aggression of the Russian army against the neighbouring Ukraine, but even the public use of such evident terms as “war” and “invasion”, and opening up to now an unprecedented abuse of legality with the retroactive power of this “law”,

and, finally, as human beings and citizens we expect that all democratic countries lead by the United Nations will condemn these radical measures against freedom of expression as one of the most important tools to prevent the further suffering of the Ukrainian people and the expansion of the Russian invasion and Putin’s war (this time without quotation marks) to the neighbouring countries and wider to Europe and …

Boris A. Novak, Slovenian poet, Vice-President of International PEN

Monika b. van Paemel, Flemish novelist, President in Honour

of the PEN Belgium Dutch speaking centre

March 5th, 2022

Boris A. Novak: IZBRIS – ETNIČNO ČIŠČENJE À LA SLOVÈNE

Boris A. Novak

IZBRIS – ETNIČNO ČIŠČENJE À LA SLOVÈNE

(ob predstavi 25.671 Prešernovega dramskega gledališča v Kranju pod režijskim vodstvom Oliverja Frljića, 2013)

Izbris 25.671 prebivalcev Slovenije februarja 1992 sodi v kategorijo množičnega kršenja človeških pravic. V času, ko se je v drugih deželah pravkar razpadle jugoslovanske federacije dogajalo etnično čiščenje na krvav način, je slovenska državna uprava izpeljala etnično čiščenje na slovenski način – brez mazanja rok s takó umazano in lepljivo tekočino, kot je kri, zgolj z administrativnim ukrepom izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Slovenski način etničnega čiščenja je bil naravnost higienično čist.

Srhljivo je dejstvo, da je izbris potekal skrivaj, daleč od oči javnosti. Šlo je za zakon, ki ni bil objavljen in za katerega so prizadeti posamezniki boleče izvedeli šele ob ukrepu samem, vsak zase, ob prvem opravku na upravnih enotah: če so, denimo, morali podaljšati prometno dovoljenje, so uradniki vpričo njih preluknjali vse njihove dokumente in jih na ta način postavili zunaj zakona.

Posledice so bile strašne: ti nesrečni ljudje so izgubili možnost dela in dostojnega preživetja, zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, šolanja in vseh oblik javnega udejstvovanja. Če so zapustili ozemlje Slovenije, jih nazaj niso več spustili. Posledice izbrisa so številne osebne in družinske tragedije, uničena življenja premnogih človeških bitij.

Ena izmed pošastnih posledic skrivne narave izbrisa je bil osebni občutek slehernega izbrisanega, da se ta nesreča dogaja le njemu ali njej; dolgo, predolgo se niso zavedali, da je enaka nemila usoda zadela še celo vrsto drugih ljudi. Spomnim se, da sem kot organizator humanitarne pomoči za begunce in pisatelje iz obleganega Sarajeva l. 1994 slišal, da so slovenski državni organi odvzeli dokumente sto petdesetim osebam iz nekdanje Jugoslavije, ki so že desetletja pred vojno delale v Sloveniji; nakar so tudi te govorice potihnile … Prav zaradi tega perverznega postopka tajnosti in sramotne »samotnosti« izbrisa je tako dolgo trajalo, da so se prizadeti organizirali. Začetek organiziranega nastopanja in boja za pravice izbrisanih sega v leto 2002, ko je pogumni Aleksandar Todorović ustanovil prvo društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije, briljantni pravnik Matevž Krivic pa je s težko artilerijo svojega lucidne pravne logike javno razgaljal to množično diskriminacijo. Izbrisanim smo se pridružili aktivisti iz tedanjega antiglobalističnega gibanja (skupina Dost je!) ter nekateri pisatelji in kulturniki. Po dolgih letih polemik se je Katarina Kresal, ministrica za notranje zadeve v vladi Boruta Pahorja (2008 – 11), izborila za zakon o odpravi krivic, prizadejanih izbrisanim. A slovenski politični esteblišment je celo po tem koraku vztrajno bojkotiral pravice izbrisanih. Zato je odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice iz Strasbourga, ki je obsodilo Slovenijo zaradi kršitev pravic šestim izbrisanim ter naložilo naši državi ureditev tega vprašanja z vsemi preostalimi, toliko pomembnejša. Naravnost neverjetno je, da si nekateri najvišji slovenski politiki še zmeraj dovolijo rasistične izpade na račun izbrisanih in odkrito zasmehovanje odločitve Evropskega sodišča.

V okviru tega članka ni mogoče izčrpno analizirati peklenske logike, ki vodi velik del slovenskega političnega razreda in državne administracije pri tej sistematični rasistični politiki. Uporabljam hude izraze – peklensko, perverzno, pošastno, etnično čiščenje itd. – vendar jih je treba razumeti upoštevaje  opozorilo o »banalnosti zla«, ki ga je Hannah Arendt zapisala ob sojenju nacističnemu zločincu Eichmannu, enemu izmed »najbolj učinkovitih uradnikov« pri »končni rešitvi« judovskega vprašanja v drugi svetovni vojni. Slovenski politiki, ki so sprejeli ukrep izbrisa, in številni uradniki, ki so luknjali dokumente in dobesedno preluknjali življenja tolikim ljudem, so še zmeraj prepričani, da niso zagrešili ničesar slabega, da so le opravljali svojo dolžnost.

Izbris februarja 1992 je najbrž treba postaviti v kontekst osamosvojitve Slovenije in pretirane, mestoma histerične potrebe tedanjega slovenskega političnega vodstva, da se na vse mogoče načine čim bolj oddalji od nekdanje Jugoslavije. Novoustanovljena slovenska država je hotela vzpostaviti popoln nadzor nad svojimi državljani. Prebivalcem, ki so po poreklu izvirali iz drugih krajev nekdanje skupne države, je Slovenija resda ponudila, da zaprosijo za slovensko državljanstvo, vendar je bil rok za ureditev tega statusa nenormalno kratek (le šest mesecev). Mnogi prebivalci v kaosu dramatičnih dogodkov l. 1991 niso bili niti obveščeni o svojih možnostih in pravicah. Po k sreči kratki vojni na Slovenskem je izbruhnila neprimerno bolj krvava vojna na Hrvaškem, situacija v Bosni in Hercegovini pa se je nevarno zaostrovala, zato so imeli mnogi ljudje težave s pridobivanjem zahtevanih dokumentov v svojih rojstnih občinah. Slovenski nacionalisti na izbrisane pogosto naslavljajo očitek, da niso zaprosili za slovensko državljanstvo zaradi »političnega špekuliranja«, kaj bo zanje bolje. Mnogi izbrisani so se najbrž res obotavljali, kaj storiti, vendar menim, da je bila njihova negotovost v danih okoliščinah popolnoma človeška: v drugi polovici l. 1991 je marsikdo še zmeraj verjel, da je najmanj tvegano ohraniti jugoslovanski potni list. Vse to je mogoče razumeti, če pomislimo, da je večina izbrisanih imela sorodnike v drugih republikah nekdanje skupne države.

Pomenljiv je način, kako so zagovorniki izbrisa opisovali izbrisane: »izdajalci« slovenskega ljudstva, »saboterji« slovenske države in nacionalnih interesov, »agresorji« na Slovenijo. Gre za strašljivo konstrukcijo »sovražnika«. Javno podobo izbrisanih so zožili na oficirje agresorske jugoslovanske armade ter povsem izbrisali bolečo resnico, da je največje število izbrisanih sodilo v kategorijo šibkih in najšibkejših – otrók, žená, starejših …

Okoli l. 2004, ko sem se tudi sam intenzivno angažiral v boju za pravice izbrisanih, je slovenska družba stopila v novo fazo, ki bi jo lahko poimenoval »brisanje izbrisa«. Ta naknadna, nevarna dinamika demoniziranja izbrisanih je bila povezana z vstopom Slovenije v Evropsko unijo. Slovenci smo takrat – kljub večinski podpori evropski integraciji – doživeli identitetno krizo. V vzdušju negotovosti glede usode Slovenije v novi nadnacionalni skupnosti so rasisti aktivirali celoten register vzorca »ogroženega ljudstva«, ki ga nosimo v kolektivnem nezavednem zaradi težavne zgodovine zatiranja s strani močnejših sosedov. Spričo popolne odsotnosti zunanjega sovražnika si je bilo treba za sprožitev tega mehanizma izmisliti notranjega sovražnika: izbrisani so bili kot nalašč za ta namen. Slovenska demokratska stranka na čelu z Janezom Janšo je na volitvah jeseni 2004 zmagala ravno na valu rasizma, ki ga je z sprožila s sramotnim referendumom aprila tega leta, tik pred vstopom Slovenije v EU. Nezaslišano je, da je slovenski parlament sploh dovolil ta referendum, ki je bil problematičen tako z etičnega kot s pravnega vidika, saj je na njem večina odločala o pravicah manjšine. Številni slovenski državljani smo ta referendum bojkotirali; udeležilo se ga je le 35% volilnih upravičencev, vendar se je velika večina glasujočih (teh je bilo za 33 %  celotnega volilnega telesa) izrekla proti pravicam izbrisanih. In čeprav referendum ni bil obvezujoč za zakonodajalca in torej formalno ni imel pravnih posledic, je razkril skrb zbujajoče rasistične težnje dela slovenskega prebivalstva, omogočil pa je tudi naskok stranke SDS na oblast ter vzpostavitev prve Janševe vlade (2004 – 2008).

Ob pisanju pričujočega članka sem našel plakat, s katerim smo pozivali na manifestacijo Izbrisani s(m)o naši spomladi 2004. Napisal in podpisal sem ga kot podpredsednik Mednarodnega PEN-a, sopodpisnika pa sta bila Aleksandar Todorović kot predsednik Društva izbrisanih in Forum za levico:

Spoštovani sodržavljani in sodržavljanke, cenjeni prebivalci in prebivalke Slovenije!

Pozivamo Vas, da se udeležite zborovanja za pravice in dostojanstvo izbrisanih, ki bo v sredo, 31. marca 2004 (pet minut pred dvanajsto!) na Prešernovem trgu v Ljubljani. Naslov zborovanja in naše temeljno geslo je: IZBRISANI S(M)O NAŠI!

Naša pobuda je motivirana z etičnimi, in ne strankarsko političnimi razlogi. Manifestacija je zasnovana zunaj strankarskih interesov in logike, saj so nas dogodki zadnjih let in mesecev prepričali, da so VSE slovenske politične stranke bolj ali manj soudeležene pri množičnem kršenju človeških pravic, ki se je zgodilo izbrisanim: nekatere z agresivno ksenofobno politiko, druge pa s pripravljenostjo na barantanje o stvareh, o katerih se kratko malo ne sme barantati.

Človeško dostojanstvo izbrisanih bomo najbolje potrdili z dostojanstvom kulture: vrsta osebnosti iz umetniškega, znanstvenega in javnega življenja bo s svojimi solidarnostnimi izjavami zastavila svoje ime in ugled za pravice izbrisanih. Histeriji politikov, ki netijo šovinistične strasti, bomo zoperstavili domišljijo, njihovim manipulacijam solidarnost, njihovim pritiskom in grožnjam zahtevo po brezpogojnem spoštovanju človekovih pravic, njihovemu rasizmu neomajno zavest o enakosti vseh ljudi pod zvezdami!

Nekaj dni pred vsiljenim in povsem nepotrebnim referendumom bomo vzpostavili najširšo možno demokratično fronto, v katero vabimo vse sodržavljanke in sodržavljane, prebivalke in prebivalce Slovenije, ki niste ravnodušni do trpljenja soljudi in Vam ni vseeno, kakšna bo prihodnost naše dežele. Vprašanje pravic izbrisanih je pravno in politično, kulturno in zgodovinsko razvodje: na eni strani pot v Evropo, demokracijo in prihodnost, na drugi strani pa pot v samozadostno provinco, nesvobodo, preteklost.

Tisti, ki nam ni vseeno, tisti, ki verjamemo v dostojanstvo vseh ljudi, se bomo zbrali pred Prešernovim spomenikom v sredo, 31. marca pet pred dvanajsto! S srci, ki čutijo, z glavami, ki mislijo!

Za temi besedami še zmeraj stojim. Angažma za izbrisane sem drago plačal in ga še zmeraj plačujem, čeprav svojih težav sploh ne morem primerjati z usodo izbrisanih. Prejemal sem grozilna pisma, na literarnem večeru na Koroškem sem bil fizično napaden med branjem svojih prevodov trubadurskih pesmi iz 12. stoletja, avto so mi večkrat poškodovali, na okrogli mizi komercialne televizije POP TV pa je občinstvo kričalo, da bodo sežgali moje knjige. Rumeni tisk me zaradi izbrisanih še zmeraj pogosto zmerja z izdajalcem in me poziva, naj zapustim Slovenijo.

O izbrisanih sem veliko pisal, vendar teh besedil večinoma nisem mogel objaviti. Pomenljiva je usoda poetične, v verzih napisane igre Bris, ki se začenja s telekonferenco, na kateri se princi temè pod Satanovim vodstvom odločijo, da bodo poslali padlega angela Luciferja, hudičevko Astarto in »dobrega hudiča« Beliala v Slovenijo, da z rasizmom zoper izbrisane okužijo »to subalpsko, avtistično deželico, / sentimentalno, bidermajersko razglednico, / podobo raja, čokoladno škatlico, / to čisto, kičasto banana republiko«. Igro sem poslal večini slovenskih gledališč; nihče mi nikoli ni odgovoril, intendanti pa so me prenehali pozdravljati na cesti. Morda igra ni dobra; a navdaja me hudobno veselje, da sem – sonetist v starejših srednjih letih – bil sposoben napisati tako škandalozno besedilo. Pozneje sem to peklensko igro v verzih vključil v Čas očetov in Bivališča duš, drugo in tretjo knjigo epa Vrata nepovrata (2015, 2017).

Zaradi vsega povedanega sem toliko bolj vesel, da Prešernovo gledališče v Kranju pod režijskim vodstvom Oliverja Frljića uprizarja dramo izbrisanih. Pozdravljam to etično, državljansko in umetniško dejanje!

Dr. Boštjan M. Turk, profesorski kolega z ljubljanske Filozofske fakultete, me je v Reporterju, osrednjem glasilu slovenskega rasizma, demoniziral zaradi pesmi Izbrisani (iz zbirke Obredi slovesa, 2005),češ da gre za najbolj sramotno pesem v zgodovini slovenske poezije.Naj pričujoči članek sklenem s to svojo sramoto, na katero sem ponosen:

IZBRISANI

Najhuje se je posloviti in ostati.

V istem mestu. Na isti cesti. V isti

hiši. Obstati pred zaklenjenimi vrati

z zamenjano ključavnico, nečisti,

nevidni sosed. Človek brez pravice

do sebe. Tujec sredi hrupne množice.          

Vsi vedo, kako. On ne. Ne pozna resnice

in ne zna prestopiti čarne krožnice.

Čeprav doma, vsi pravijo, da je na tujem. 

Izgnan globoko vase, kjer potuje.     

Notranja emigracija je strašna veda.

Morda bo treba stran. Morda bo treba

dokončno izpod sence tega žleba.

Morda ta meja ni tako visoka.

Morda na drugi strani čaka roka.      

Tam bo vse to nekoč na glas povedal.          

Njegov je molk, njegova je beseda.  

Boris A. Novak: CORONA

Boris A. Novak

CORONA

(corona*)

16

Utopija je doma tu, hči domišljije. 

            V teh dveh letih, kar nam vlada virus smrti,

            kar nas zastruplja vlada s strašnimi načrti,                             

            so Petki živ obred uporniške norije.                         

            Vsak Petek – Spet in Spet! – Petek Spetek! – ZBOR! – naj lije

 ali sneži! Po zmeraj novi, sveži črti

            krožijo krhke kolesarke pred zaprtim                                   

            območjem povampirjene umazanije.                        

            In se pno Sanjine in Branetove lutke,                       

            odmeva Jašev, Tein, Sandrin glas, in brije

            humor in smeh rešuje svet, čas, nas, osnutke

naše človečnosti, magnet tovarišije … 

Rad trosim stihe v te pravljične trenutke.

Pridi sèm! Pesen je sen, jezik utopije …      

  17                                                                              

            Pridi sèm! Pesen je sen, jezik utopije.

Le jezik zmore um, pogum navkljub nevarnosti.

Le utopija kaže jezik dedni stvarnosti

»vihárjov jéznih mèrzle domačije«.

Prostor je prostor le, če je prostost.

Čas je čas le, če iz neprehodnosti     

hodi čez zdaj vseh ran v semanji dan prihodnosti.

Spomin je spomin, če ne mine, svetla praskrivnost.

Vsemirje je vsemirje le, če je mir.

Družba je družba le, če so drugi.

Sreča je sreča le, če je srečanje.

Up je up samo, če si upamo!

Upanje je upanje samo, če si zaupamo.

UPAJ!

     se rima na SKUPAJ.

Upajva.

  Skupaj sva …  

18                                                                              

UPAJ se rima na SKUPAJ.

        Upajva! Skupaj sva …

Sklanjajmo novo sklanjatev brez klanjanja!

Spregajmo novo spregatev brez vpreganja!

Rimajmo svojo končnost in neskončnost Drugega!

Ljubezen je ljubezen le,

            če je prva oseba glagola LJUBITI – TI,

druga oseba ednine pa MIDVÀ       

            in prihodnjik nedoločnika BITI – MI.

Jezik je jezik le, če reče JE,

pesem je pesem le, če reče SEM,

svoboda je svoboda le, če reče SVA,

       SVOBODA JE GLAGOL,

        na smrt ranljiv, močnejši od zakona,

            upanje pod neznansko nemostjo neba,

corona, zdaj kri, krik – nekoč rog, krog rož, krona …

            __________________________

* Opomba: Corona je srednjeveška ciklična sonetna oblika, iz katere se je razvil sonetni venec (ital.: corona di sonetti). Novakova corona je torej sonetna corona o virusni in politični coroni. Akrostih magistralnega soneta pravi: Corona o coroni in upu.

Boris A. Novak: OLÉ, OLÉ – OLAJ, OLAJ!       

                             

Boris A. Novak

OLÉ, OLÉ – OLAJ, OLAJ!                                    

(na melodijo »Olé, olé, olé, olé«)

Olaj, Olaj, Olaj, Olaj, O-laj, O-laj!                  

Olaj, Olaj, Olaj, Olaj, ne olajaj nas, o Laj!

Olaj, Olaj, Olaj, Olaj, O-laj, O-laj!                  

Olaj, Olaj, Olaj, Olaj, Naj-naj Aj-aj-aj-aj!        

Olaj, Olaj, Olaj, Olaj, O-laj, O-laj!                  

Olaj, Olaj, Olaj, Olaj, le zakaj aj-aj-aj-aj?

Olaj, Olaj, Olaj, Olaj, O-laj, O-laj!                  

Olaj, Olaj, Olaj, Olaj, Generalni Palicaj!          

Olaj, Olaj, Olaj, Olaj, O-laj, O-laj!                  

Olaj, Olaj, Olaj, Olaj, Palicaj nekoč in zdaj!

Olaj, Olaj, Olaj, Olaj, O-laj, O-laj!                  

Olaj, Olaj, Olaj, Olaj, diktatorjev lakaj!           

Olaj, Olaj, Olaj, Olaj, O-laj, O-laj!                  

Olaj, Olaj, Olaj, Olaj, režimski papagaj!

Olaj, Olaj, Olaj, Olaj, O-laj, O-laj!                  

Olaj, Olaj, Olaj, Olaj, marš v večni oklepaj!

Olaj, Olaj, Olaj, Olaj, O-laj, O-laj!                  

Olaj, Olaj, Olaj, Olaj, ne vrneš se nazaj!

Olaj, Olaj, Olaj, Olaj, O-laj, O-laj!                  

Olaj, Olaj, Olaj, Olaj, adijo in goodbye! …    

(prebrano na petkovem protestu dne 11. februarja 2022)  

Boris A. Novak: Kralj svobode

Boris A. Novak

KRALJ SVOBODE

(balada o desetletni gluhonemi, invalidni kurdski deklici,

ki je na begu iz Turčije izgubila življenje 

na dnu slovensko-hrvaške mejne reke Dragonje

v noči med 9. in 10. decembrom 2021)

Le zakaj so šli od doma?

Bolje bi bilo ostati.

Le kako naj hčerka hroma

trka po zaprtih vratih,

prečka meje pred soldati,                  

ki jih je ne razume, gluha?

Hočejo le košček kruha

onstran te ledene vode,

kjer jih čaka Kralj Svobode …

In močnejši so od dvoma,

z vedrim vetrom v podplatih,

stran od revščine, ječ, zloma …

A zakaj je bleda mati

morala vodiču dati

šop denarja? Topla juha                    

se na zvezdni peči kuha,          

tam nad snom ledene vode,               

kjer jih čaka Kralj Svobode …

Na meji piše: STOP! NIKAMOR!        

Reko brede trudna mati,

nese hčerko štuporamo.                    

Varna bo med tremi brati,

vsa družina pa bo hkrati        

našla pot, prihodnost, skupaj!  

Tihotapijo dlan upa                           

tam po spolzkih skalah vode,

kjer jih čaka Kralj Svobode …

Na poti v Slovenijo

Smrt ugrabi deklico.

Na rečnem dnu jo najdejo.                

To se ne bi pripetilo

prosilcem milostnih azilov,

ker bi jih mejni policaj                      

Hrvatom brž poslal nazaj,

daleč stran od mrzle vode,

koder vlada Kralj Svobode …   

Zato Slovenija ni kriva,

da begunka ni več živa,

saj Slovenija ne krati                                      

mladoletnim tujkam spati                             

v ledeni krsti vode,                

koder vlada Kralj Svobode …

IZJAVA

ZAKAJ IN ČEMU BALADA “KRALJ SVOBODE”

Balado Kralj Svobode sem napisal, ker me je pretresla tragična usoda desetletne, invalidne, gluhoneme kurdske deklice, ki je utonila pri prečkanju državne meje. Ogorčen sem spričo nečloveškega, rasističnega in protizakonitega ravnanja z begunci, ki ga vladajoča slovenska politika izvaja na državnih mejah. Kot je bilo že večkrat dokumentirano, slovenski mejni organi kljub zakonom o varstvu pravic iskalcev azila in višji postavi človečnosti vračajo na Hrvaško begunke in begunce, ne da bi spoštovali pravice, ki jih zagotavlja mednarodno pravo. Nesrečna mati nesrečnih treh otrok je to očitno vedela, zato se je podala na skrajno tvegano pot prečkanja mejne reke Dragonje v nevarnih zimskih razmerah. Kako globok je moral biti njen obup, da je bila pripravljena otroke in sebe izpostaviti smrtni nevarnosti!

Predsednik Republike Slovenije in Varuh človekovih pravic sta z osupljivim cinizmom in ledenim hladom razgrnila to tragično zgodbo, pri tem pa skrbela predvsem za navajanje razlogov, zakaj Slovenija ni kriva za to tragedijo. Nista bila sposobna niti minimalne spodobnosti in pietete. Da sta to storila na mednarodni Dan človekovih pravic, priča o popolni človeški brezčutnosti, med drugim pa tudi o ogabnem oportunizmu ter opravilni nesposobnosti in neumnosti. Namesto da bi slovenski državni organi oprali umazani obraz Slovenije vsaj z gesto pomoči družini, ki je izgubila svojega  najranljivejšega otroka, so si pilatovsko oprali roke, trije preživeli člani te družine pa so morali nazaj na Hrvaško. Izjave vladnih predstavnikov in Ministrstva za notranje zadeve RS so ob tej grozi manipulantsko poudarjale le dobro sodelovanje slovenske in hrvaške policije pri iskanju trupla nesrečne deklice. Temu lepotičenju in prikrivanju dejstev je žal sledila tudi večina medijev, kar kaže, da so mnogi novinarji oportunistično popustili diktatorskemu diktatu vlade. Da slovenska Rimokatoliška cerkev v svetem adventnem času molči o sodobni ponovitvi bega dveh beguncev, Jožefa in noseče Marije, pa dokazuje, da gre le za politfinančno institucijo, ki z vero nima nobene zveze. Bi bilo kaj drugače, če žrtev ne bi bila muslimanka? To ni nauk Kristusa Odrešenika, Bog vas nima rad. 

SRAM VAS BODI, DUHOVNIKI SLOVENSKE KATOLIŠKE CERKVE! SRAM VAS BODI, PREVIDNI NOVINARJI! SRAM VAS BODI, VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC! SRAM VAS BODI, VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE! SRAM VAS BODI, PREDSEDNIK REPUBLIKE SLOVENIJE! SRAM VAS BODI!

Boris A. Novak,

državljan RS, pesnik

Slovenija, 18. decembra 2021