Zdravniška zbornica in Ministrstvo za zdravje nista sposobni obsoditi zavržnih dejanj zdravnika Mrevljeta

Pred tedni smo opozorili na žaljivo in nedostojno pisanje zdravnika dr. Blaža Mrevljeta, usmerjeno v našo spoštovano kolegico dr. Spomenko Hribar.

V imenu Foruma za demokracijo se je na Zdravniško zbornico in Ministrstvo za zdravje obrnil dr. Boris A. Novak. Spodaj prilagamo visoko doneč, zdravniške etike poln odgovor Zdravniške zbornice RS na naše protestno pismo zoper škandalozne grožnje dr. Blaža Mrevljeta naši Spomenki Hribar; ko je dr. Novak nanj odgovoril, so pojasnili, da dr. Mrevlje ni njihov član in da torej zanj niso pristojni.  

Natančno mesec dni pa je prejel tudi odgovor Ministrstva za zdravstvo RS, ki se tudi razglaša za nepristojno razreševati ta problem in sporoča, da bo zadevo odstopilo v reševanje – komu neki? – prav Zdravniški zbornici, ki se je že pred mesecem dni razglasila za nepristojno. Pismo Ministrstva za zdravstvo je v priponki. 

V času, ko velika večina zdravnic in zdravnikov skupaj z medicinskim osebjem posveča nadčloveške napore boju zoper epidemijo koronavirusa, za kar jim izrekamo najglobljo hvaležnost in spoštovanje, se njihove predstavnice in predstavniki v Ministrstvu za zdravstvo in Zdravniški zbornici RS gredo politikantske igrice, hlapčevsko strežejo vladajoči stranki in njenim interesom ter cinično kršijo Hipokratovo prisego.

Če ti dve vodilni ustanovi nista sposobni obsoditi zavržnih dejanj smrtnih groženj dr. Blaža Mrevljeta filozofinji dr. Spomenki Hribar ter dr. Janeza Lavreta novinarju Blažu Zgagi, potem prevzemata nase soodgovornost za zaskrbljujoče nižanje moralnih standardov in za morebitno eskalacijo nasilja. Zahtevamo ugotavljanje odgovornosti Ministrstva za zdravstvo in Zdravniške zbornice za tako nečloveško držo. Ker gre za predstavnice in predstavnike zdravstva, ki naj bi služilo najvišjim smotrom človečnosti, je njihova sramota toliko večja. 

Izjava Foruma za demokracijo: Nedostojna izjava dr. Blaža Mrevljeta

Izhodišča zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo

To besedilo je skrajšana verzija dokumenta, ki ga je v celotnem obsegu mogoče najti tudi spodaj. Pripravila ga je delovna skupina Foruma za demokracijo, Odbora za pravično in solidarno družbo, Alternativne akademije in Gibanja za družbeno odgovornost v sestavi: dr. Dušan Keber, dr. Rado Bohinc, dr. Jože Mencinger, dr. Stane Pejovnik, dr. Rudi Rizman, dr. Slavko Splichal, dr. Ivan Svetlik,  dr. Darko Štrajn, dr. Vito Turk  in dr. Niko Toš.

I. UVOD

Slovenija še trideset let po osamosvojitvi nima jasne vizije, kakšna država želi biti in kateri so njeni ključni socialni, ekonomski in politični cilji, ki bodo določili prihodnost njenih državljank in državljanov ter vseh drugih, ki v njej živijo. Kaotični, neusklajeni poskusi vseh dosedanjih vlad pod vplivom tujega in nastajajočega domačega kapitala so v skupnem učinkovanju privedli do usmeritve države v neoliberalni kapitalizem in erozijo demokracije in pravne države. Slovenija se je iz najbolj uspešne članice EU-13 držav, ki so na novo pristopile k EU, ”uspela” v 30 letih po vrsti kazalcev uvrstiti  na dno vseh članic EU.

Sedanja oblast niti v razmerah nevarnosti za zdravje in življenja ljudi in pretečih socialnih stiskah  in gospodarski krizi ni sposobna povezati vseh potencialov naše družbe. V zadnjem času se še krepijo  avtoritarne tendence in obnavljajo zgodovinsko preseženi državljanski spori. Zastali so domala vsi nacionalno pomembni projekti; tudi tisti, katerih pomen je tragično dokazala prav sedanja epidemiološka kriza (javno zdravstvo, dolgotrajna oskrba…).

Da bi spodbudili odgovorne in demokratične politične sile k opredelitvi skupnih vredot in temeljnih izhodišč za nujni demokratični preporod ter k povezovanju za uresničitev skupnih ciljev v dobro državljank in državljanov Slovenije, smo predstavniki podpisanih civilnih združenj Slovenije pripravili skupna izhodišča za program zavezništva za demokratično Slovenijo.

Povezujeta nas dva glavna cilja.

Prvi cilj je boj za obnovo in prenovo načete demokracije in nasprotovanje avtoritarnemu načinu vladanja, ki se kaže v zmanjševanju državljanskih svoboščin, kršenju človekovih pravic, populizmu, revanšizmu, politični zlorabi sprave, zgodovinskih revizionizmih, izključevalnosti, demagogiji, nepotizmu in korupciji kot metodami brezobzirne borbe za prisvojitev nekdanje družbene lastnine. Iz tega izpeljujemo potrebo po novi ali na novo vzpostavljeni politični kulturi v slovenski politiki in slovenski družbi, pri čemer se zavezujemo resnici in spoštovanju dane besede.

Drugi  cilj je ustvarjanje družbenih in političnih sprememb kot alternative eroziji in privatizaciji družbenih dejavnosti in premoženja, poglabljanju razlik v bogastvu in družbeni moči med politično-kapitalsko elito in večino prebivalcev, begu možganov, odrivanju ljudi od neposrednega upravljanja, razgrajevanju socialne države, oženju prostora za kulturo in umetnost, krčenju družbene solidarnosti, izčrpavanju naravnih virov, okoljski in klimatski krizi ter migracijah.

Druži nas tudi zavedanje, da obstoječi volilni sistem zmanjšuje legitimnost predstavniške demokracije, saj postavlja na vrh izvršilne in zakonodajne veje oblasti posameznike z vrha političnih strank, ne pa predstavnikov, ki bi jih izbrali volivci, kar demokracijo pretvarja v strankokracijo.  

Končno nas povezuje spoznanje, da sedanji ekonomski model ni ekosistemsko in socialno vzdržen in da današnje krize na globalni in lokalni ravni ni mogoče reševati na načine, ki so privedli vanjo. 

II. NAŠE VREDNOTE IN NAČELA

Naše temeljne vrednote so človekovo dostojanstvo, svoboda, enakost, solidarnost, pravičnost, ustavnost in zakonitost ter družbena in okoljska odgovornost. Odločno nasprotujemo reviziji vrednot, na katerih je utemeljena sodobna Evropa, reviziji zgodovine, obujanja fašizma, nacionalizmov in razpihovanju sovraštva.

Zavezani smo naslednjim načelom:

1. Spoštovanje človekovih pravic in svoboščin. Človekove pravice in svoboščine so enake za vse, nedeljive, univerzalne in neodvisne od državljanstva, pripadnosti etnični ali socialni skupini, starosti, spola, spolne usmerjenosti, vere, politične pripadnosti in katerekoli druge osebne okoliščine.

2. Država je servis vseh državljank in državljanov za zagotavljanje njihovih temeljnih potreb, družbene pravičnosti in solidarnosti, za zaščito javnih dobrin in lastnine, za zaščito zasebne lastnine in za ustvarjanje pogojev za ustvarjalno svobodo na vseh področjih, od podjetniško gospodarskega, znanstveno raziskovalnega do kulturno umetniškega, in za svoboden duhovno-etični razvoj posameznika brez neupravičenega nadzora in omejitev.

3. Javno dobro in enake možnosti za vse. Država mora varovati in krepiti vsebino javnega interesa ter obseg javnega dobrega kot dobrin in storitev, do katerih imajo vsi državljani enakopraven dostop. Država mora vsem državljanom ne glede na njihov družbeni in ekonomski položaj ter osebne okoliščine omogočiti enako dostopnost do izobraževanja, zdravstvenega varstva, kulturno-umetniških in intelektualnih vsebin, socialnih storitev in drugih vsebin javne infrastrukture.

4. Svobodna gospodarska pobuda. Država mora zagotavljati svobodno gospodarsko pobudo in okolje, naklonjeno ustvarjalnosti in podjetnosti, pri čemer je osnovni cilj razvoja dobrobit vsakega posameznika in družbe kot celote v okviru zmogljivosti okolja in naravnih virov. O novo ustvarjeni vrednosti morajo (so)odločati vsi, ki so jo ustvarili.

5. Spoštovanje načela delitve oblasti in demokratičnega odločanja. Država mora spoštovati načelo delitve oblasti, vladavino prava in demokratično odločanje. Povečati mora neposrednost vpliva volivcev na izbor poslancev ter krepiti oblike participatornega odločanja.

6. Utrjevanje javne lastnine. Način upravljanja lastništva nad bogastvom države določa, kako in v čigavem interesu deluje ekonomski sistem, in je podlaga današnje »demokracije«, ki deluje na podlagi načela »en evro, en glas«; to moramo spremeniti v izvirno načelo demokracije »en človek, en glas« ter demokratizirati lastništvo in nadzor nad skupnim bogastvom.

7. Znanje je temelj razvoja družbe in posameznika. Socialna blaginja države in njen razvoj ter ekonomska rast so neposredno povezani z izobraževanjem in  osvajanjem novih veščin na področjih znanosti, tehnologij in inovacij. Odlični strokovni in vodstveni  kadri so v pogojih izjemne mednarodne konkurence nujen pogoj. Po drugi strani pa je znanje tudi nujni pogoj za formiranje človekovega duha in avtonomnega posameznika.

8. Kultura in umetnost sta stebra narodnostne identitete.  Zaradi specifičnih zgodovinskih okoliščin sta kultura in umetnost, še posebej jezik in književnost,  odigrali  in še  vedno igrata bistveno vlogo pri ohranjanju in razvoju skupnosti. Umetnicam in umetnikom moramo omogočimo pogoje, kakršne si njihova nadarjenost in dosežki zaslužijo.

III. IZHODIŠČA ZA PROGRAM DEMOKRATIČNEGA PREPORODA SLOVENIJE

1. Demokratizacija družbe in uresničitev temeljnih družbenih soglasij

Za demokratizacijo družbe si bomo prizadevali z:

  • doslednim uresničevanjem temeljnih družbenih soglasij, kot so trojna delitev oblasti, socialna, pravična, pravna, sekularna ter družbeno in okoljsko odgovorna država, avtonomne javne institucije, svobodni mediji, enakost pred zakonom in spoštovanje človekovih pravic in svoboščin;
  • s krepitvijo oblik participacije državljank in državljanov pri odločanju v politiki;
  • s spremembo volilnega sistema, ki  bo povečala vpliv volivk in volivcev na sestavo predstavniških teles;  
  • z odpravo kadrovanja na strokovne funkcije po političnih kriterijih.

2. Varovanje in krepitev socialnih pravic

  • Zagotovili bomo, da država:
  • varuje socialne pravice, ki vključujejo pravico do dela, do prebivališča, do kakovostnega javnega izobraževanja in zdravstvenega varstva ter do enakopravnega dostopa do kulturnih, umetniških in intelektualnih vsebin;
  • zagotavlja pravice in enake možnosti žensk, mladih in pripadnikov etničnih manjšin ter vseh drugih ranljivih skupin.
  • Naš cilj je vključujoča družba, ki vsakomur zagotavlja:
  • splošne pogoje, v katerih lahko razvije svoje veščine, zmožnosti in talente;
  • delo, ki omogoča dostojno življenje, polno zaposlitev za vse ob skrajšanju delovnega časa, pravično porazdelitev dela med oba spola, enako plačilo za enako delo in zakonsko zagotovilo minimalne plače, ki omogoča dostojno preživetje;
  • celovito varstvo pred samovoljnim odpuščanjem, podcenjenim delovnim mestom in nadomeščanjem redne zaposlitve z delom za določen čas in prekarnim delom.
  • Javno pokojninsko zavarovanje mora:
  • določiti minimalno pokojnino, ki starejši osebi zagotavlja dostojen življenjski standard;
  • spodbujati čim daljše obdobje poklicnega dela ustvarjalnih in dela željnih starejših oseb.
  • Podpiramo reformo socialnih transferjev, ki bi vsem članom družbe omogočala socialno in ekonomsko varnost.  Spodbudili bomo javno razpravo o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka.
  • Okrepili bomo univerzalno javno financiranje in javno izvajanje zdravstvenega varstva. Javna sredstva morajo zagotavljati vse potrebne zdravstvene storitve, določene v košarici zdravstvenih storitev. Dopolnilno zavarovanje je potrebno opustiti in ga nadomestiti z javno dajatvijo.
  • Dolgotrajna oskrba mora biti pretežno financirana z javnimi sredstvi in se mora izvajati kot neprofitna dejavnost. Spodbudili  bomo vlaganja v infrastrukturo ter obseg in kakovost storitev. Uveljavili bomo mednarodne in domače zaveze za varstvo invalidov.
  • Javni sistem vzgoje in izobraževanja je potrebno dograditi in preprečiti poskuse njegovega razgrajevanja. Potrebujemo kakovostno splošno izobrazbo državljanov in znanje, ki jim mora omogočati avtonomno, kritično mišljenje in presojo ter odgovorno ravnanje. Bodoče aktivne državljane mora pripraviti tudi na izziv produktivnega sobivanja in etičnega ter odgovornega ravnanja z naravo,  na uporabo novih znanj in tehnologij ter na delovanje po načelih sodelovanja, solidarnosti in skrbi za okolje in dobrobit vseh ljudi.
  • Vsi ljudje morajo imeti možnost kulturnega ustvarjanja in sodelovanja v kulturni komunikaciji. Država je dolžna varovati in spodbujati kulturo in umetnost v širokem razponu od  izobraževalnega sistema in ljubiteljskih dejavnosti do najvišjih profesionalnih in mednarodno primerljivih dosežkov.
  • Zavzemamo se za pospešeno izgradnjo neprofitnih stanovanj in programe za večjo dostopnost mladih do stanovanj (državna poroštva, davčne vzpodbude, stanovanjske zadruge).

3. Večja družbena veljava dela, delitev novo ustvarjene vrednosti

  • Uveljavili bomo omejen razpon dohodkov v javnem in zasebnem sektorju in enako plačilo za enako delo; omejili bomo prekarno delo in vzpostavili programe za spodbujanje zaposlovanja.  
  • Zavzemamo se za pravičnejši sistem obdavčitve, ki naj odpravi regresivnost davkov in prispevkov in bolj obremeni veliko premoženje, dediščine in dobičke.
  •  Vzpostavili bomo zakonsko podlago deležništvu, delavskim podjetjem in odkupom, delavskemu zadružništvu, socialnemu podjetništvu in drugim oblikam solastništva zaposlenih.

4. Zagon gospodarske dejavnosti za blaginjo vseh

  • Linearno (enodimenzonalno) ekonomijo, ki jo vodi logika profita, mora nadomestiti trajnostna (hibridna) ekonomija, katere cilj ni (zgolj) BDP, temveč blaginja prebivalstva, merjena z znanimi kazalniki blaginje, ter ohranjanje naravnega kapitala.
  • Uveljavili bomo program razvojnih, ekonomskih  in socialnih politik, ki bodo  uravnotežile rast dobičkov z rastjo plač in socialnih dajatev, z  davčno podporo  vlaganjem v razvoj človeških zmogljivosti, v nove zaposlitve in neprofitna stanovanja.
  • Slovenija mora gospodarsko rast spodbuditi z vlaganji v znanost, aktiviranjem EU skladov in z izbranimi projekti, ki imajo visok narodnogospodarski multiplikator.
  • Ohraniti in vzpodbujati moramo krepitev razvojnih jeder slovenske industrije, za kar pa bo morala industrija  predvsem skrbeti sama, saj je od nje same odvisna njena uspešnost na globalnem tržišču.
  • Takoj moramo pristopiti k postavitvi Strategije razvoja znanosti, tehnologije in inovacij. Državna vlaganja v temeljne in uporabne raziskave in razvoj je potrebno dvigniti do vključno  2022 na 1% BDP in nato vzdrževati vzporedno z rastjo BDP.
  • V kmetijstvu je potrebno povečati obseg samooskrbe.

5. Pravičnost sodišč, varovanje družbenega premoženja

  • Omogočiti moramo večjo učinkovitost in nepristranskost sodišč, odpravo sodnih zaostankov, uveljavitev pravice do sojenja v razumnem roku in spremembo zakonodaje, ki naj omogoči, da korupcija v zvezi z državo ali državnimi sredstvi ne zastara.  
  • Uzakonili bomo neodtujljivost javne infrastrukturne dejavnosti in konfiskacijo tajkunske lastnine, ki je bila sodno preverjeno pridobljena s krajo skupnega premoženja.  

6. Prepoznavna Slovenija

  • Zavzemamo se za družbeno soglasje o temeljnih značilnostih naše skupnosti. Med te identifikacijske elemente sodijo naravne danosti (ohranjena narava, gozdovi in voda kot strateške dobrine), ljudje in njihovo znanje, ustvarjalnost, visoka stopnja družbene odgovornosti, socialne kohezije in družbene enakosti,  kultura, ki je raznolika in odprta do lastne tradicije, manjšinskih posebnosti in mednarodnega prostora, močni, inovativni in univerzalno sporočilni umetniški dosežki, trajnostni razvoj, visoka dodana vrednost proizvodov in turizem.

7. Kakovosten, okoljsko vzdržen in količinsko nevtralen razvoj

  • Sprejeli bomo dolgoročno strategijo sonaravnega razvoja, ki bo uravnoteženo obravnaval socialni, okoljski in gospodarski razvoj in ki bo vsem regijam in vsem generacijam omogočal enake in boljše možnosti za življenje v čistem okolju in trajnostno rabo naravnih virov.

8. Avtonomija medijev, univerzalna dostopnost do informacijskih virov in zaščita zasebnosti

  • Uveljavili bomo prenovo medijske zakonodaje, ki naj zagotovi popolno avtonomijo medijev. 
  • Udejanili bomo pospešeno prilagajanje Slovenije globalni preobrazbi v informacijsko družbo oziroma družbo.

9. Globalno sodelovanje kot alternativa tekmovanju

  • Zavzemali se bomo za takšno globalno sodelovanje, kjer se trgovanje brez meja prekriva z demokracijo, spoštovanjem človekovih pravic, varovanjem okolja in solidarnostjo brez meja. Od EU zahtevamo odločnejšo in učinkovitejšo politiko, ki mora dajati prednost koristim vseh pred koristim nekaterih in ki se mora učinkovito boriti proti davčnim utajam in davčnim oazam. Slovenija lahko kljub majhnosti prispeva k prebujanju odgovornosti za bolj etično, solidarno in okoljsko odgovorno podobo evropskega in svetovnega gospodarskega in družbenega sistema. Dali bomo pobudo za  vzpostavitev solidarnosti med članicami EU na področju kritičnih problemov zdravstvenega varstva
  • V mednarodnih odnosih se bomo zavzemali za mir in razorožitev, za preprečevanje in miroljubno reševanje konfliktov, za solidarnost pri izboljševanju življenjskih pogojev in človeškega dostojanstva za vse ljudi, za odpravo ekonomskega izkoriščanja, za olajšanje položaja beguncev in migrantov, za boj proti rasizmu in rasni neenakosti za globalizacijo dela kot protiutež globalizaciji kapitala.

***

V zadnjem letu smo se na podlagi sodelovanja s široko paleto ljudi vprašali: kaj pa, če bi spremenili optiko, skozi katero vidimo svoj svet – od avtoritarnosti in strankokracije k pravi demokraciji, od individualizma, tekmovalnosti in herojskega vodenja k sodelovanju, blagostanju vseh in kolegialnemu vodenju, od enodimenzionalne k trajnostni ekonomiji, od izčrpavanja narave k njenemu obnavljanju? Ali lahko to postane prevladujoč način razmišljanja in dela in ne le seznam predvolilnih gesel? Ali lahko majhna država v svetu parcialnih interesov globalnih sil krene na tako pot? Naš odgovor je: da.

Za uresničevanje te dramatične preusmeritve je potrebna druga vlada. Nastale razmere terjajo povezovalno koalicijo, ki bo zaustavila demokratični razkroj in zastavila gospodarsko in socialno obnovo na skupaj sprejetih vrednotah in izhodiščih.

Ni dovolj, da smo samo proti. Želimo tudi povedati, kaj podpiramo in kaj želimo uresničiti.

Ljubljana, 15. oktober 2020

137 podpisnikov (znanstveniki, akademiki, umetniki, menedžerji, politiki):

Dušan Keber, Rado Bohinc, Jože Mencinger, Stane Pejovnik, Rudi Rizman, Slavko Splichal, Ivan Svetlik, Darko Štrajn, Niko Toš, Vito Turk, Dana Mesner Andoljšek, Milica Antič Gaber, Nenad Čuš Babič, Rajko Bakovnik, Živko Bergant, Marko Bešlič, Milena Mileva Blažič, Lucija Čok, Martin Čopič, Aleš Črnič, Boro Čulibrk, Božidar Debenjak, Bojan Dekleva, Andrej Detela, Andrej Dobnikar, Srečo Dragoš, Božidar Flajšman, Miha Fošnarič, Boris  Frlec, Slavko Gaber, Peter Glavič, Vesna Godina, Boris Gombač, Silva Gomzi, Tatjana Greif, Primož Hainz, Andreja Hartner, Mira  Hladnik, Anita Hrast, Janez Hribar, Spomenka Hribar, Maca Jogan, Tomaž Kalin, Božidar Kante, Darja Kerec, Rudi  Klajnšek, Friderik Klampfer, Matjaž Kmecl, Zdenko Kodelja, Mirt Komel, Bruno Korelič, Igor Koršič, Anica Mikuš Kos, Mojca Šebart Kovač, Bogomir Kovač , Miha Kovač, Jani Kovačič, Mateja Kožuh, Roman Kuhar, Mojca Kumerdej, Bojana Leskovar, Vesna Leskošek, Andrej Lukšič, Ljubica Marjanovič, Jasna Mažgon, Metka Mencin, Miran Mihelčič, Vesna Mikolič, Zdravko Mlinar, Matjaž Mulej, Mojca Drčar Murko, Rajko Muršič, David Neubauer, Boris  A. Novak, Franci Perčič, Borut Petkovšek, Dragan Petrovec, Jože Pirjevec, Rado Pišot, Andrej  Pleterski, Dušan Plut, Andrej Poglajen, Tomaž Poglajen, Marko Polič, Vika Potočnik, Igor Pribac, Igor M. Ravnik, Špela Razpotnik, Danijel Rebolj, Tanja Rener, Božo Repe, Rado Riha, Blaž Rozman, Jana S. Rošker, Andrej Rus, Stane Saksida, Renata Salecl, Marjan Sedmak, Remzo Skenderović, Boris Sket, Božidar Slapšak, Svetlana Slapšak, Peter Stegnar, Metka Svetlik, Marjan Šimenc, Vesna Škreblin, Magda Šmon, Iztok Šori, Ivan Šprajc, Renata Šribar, Damijan Štefanc, Jadranka Kocjan Šturm, Peter Tancig, Simona Tancig, Borut Telban, Goran Turk, Lojze Ude, Stanislav Uhan, Andrej Ule, Mirjana Ule, Barbara Vajda, Tomaž Vec, Valerija Vendramin, Matjaž Vesel, Boris Vezjak, Nastja Vidmar, Aleš Vodopivec, Ljubica Vrba, Joško Vučemilo, Tomaž Wraber, Simona Zavratnik, Aleš Završnik, Pavel Zgaga, Marcela Batistič Zorec, Tomaž Zupančič, Tomo Zupančič, Sonja Žorga 

***

(Daljša verzija)

IZHODIŠČA ZA PROGRAM ZAVEZNIŠTVA ZA DEMOKRATIČNO IN PRAVIČNO SLOVENIJO[1]

UVOD

Slovenija še trideset let po osamosvojitvi nima jasne vizije, kakšna država želi biti in kateri so njeni ključni socialni, ekonomski in politični cilji, ki bodo določili prihodnost njenih državljank in državljanov ter vseh drugih, ki v njej živijo. Kaotični, neusklajeni poskusi vseh dosedanjih vlad pod vplivom tujega in nastajajočega domačega kapitala so v skupnem učinkovanju privedli do usmeritve države v neoliberalni kapitalizem in erozijo demokracije in pravne države. Slovenija se je iz najbolj uspešne članice EU-13 držav, ki so na novo pristopile k EU, ”uspela” v 30 letih pri vrsti kazalcev poslabšati svoj položaj. Stopnja zaupanja v institucije je med najnižjimi v EU. Namesto Slovenije kot obljubljenega mesta za srečo in svetilnika 21. stoletja postajamo svetilnik začelja konvoja držav evropske skupnosti. Kot da že to ni dovolj, se sedanja vlada povezuje z nekaterimi avtoritarnimi režimi nekdanjega vzhodnega bloka. in s tem oddaljuje od nekdanjega iskanja vzora pri skandinavskih državah.   

Sedanja oblast niti v razmerah nevarnosti za zdravje in življenja ljudi in pretečih socialnih stiskah  in gospodarski krizi ni sposobna povezati vseh potencialov naše družbe. Krepijo se avtoritarne tendence in obnavljajo zgodovinsko preseženi državljanski spori. Zastali so domala vsi nacionalno pomembni projekti; tudi tisti, katerih pomen je tragično dokazala prav sedanja epidemiološka kriza (javno zdravstvo, dolgotrajna oskrba…).

Da bi spodbudili odgovorne in demokratične politične sile k opredelitvi skupnih vrednot in temeljnih izhodišč za nujni demokratični preporod ter k povezovanju za uresničitev skupnih ciljev v dobro državljank in državljanov Slovenije, smo predstavniki podpisanih civilnih združenj Slovenije pripravili izhodišča za program zavezništva za demokratično Slovenijo.  

Povezuje nas boj za obnovo in prenovo načete demokracije in nasprotovanje avtoritarnemu načinu vladanja, ki se kaže v zmanjševanju državljanskih svoboščin, kršenju človekovih pravic, populizmu, revanšizmu, politični zlorabi sprave, zgodovinskih revizionizmih, oženju ideološkega pluralizma, izključevalnosti, demagogiji, nepotizmu in korupciji kot metodami brezobzirne borbe za prisvojitev nekdanje družbene lastnine. Zavezujemo se resnici in spoštovanju dane besede. Iz tega izpeljujemo potrebo po novi ali na novo vzpostavljeni politični kulturi v slovenski politiki in slovenski družbi.

Povezuje nas tudi odgovornost za soustvarjanje družbenih in političnih sprememb kot alternative eroziji in privatizaciji družbenih dejavnosti in premoženja, poglabljanju razlik v bogastvu in družbeni moči med politično-kapitalsko elito in večino prebivalcev, begu možganov, odrivanju ljudi od neposrednega upravljanja, razgrajevanju socialne države, krčenju družbene solidarnosti, izčrpavanju naravnih virov, okoljski in klimatski krizi ter migracijah.

Druži nas tudi zavedanje, da obstoječi volilni sistem zmanjšuje legitimnost predstavniške demokracije, saj postavlja na vrh izvršilne in zakonodajne veje oblasti posameznike z vrha političnih strank, ne pa predstavnikov, ki bi jih izbrali volivci, kar demokracijo pretvarja v strankokracijo. 

Končno nas povezuje spoznanje, da sedanji ekonomski model ni ekosistemsko in socialno vzdržen in da današnje krize na globalni in lokalni ravni ni mogoče reševati na načine, ki so privedli vanjo.  Našteti problemi tarejo vse državljane ne glede na njihovo nazorsko, ideološko in politično opredelitev.

Zavezništvo želi odgovoriti na doslej v veliki meri neodgovorjeno vprašanje, v kakšni družbi in v kakšni državi želimo živeti, za kaj se zavzemamo in kaj želimo biti. Z iskanjem odgovorov na ta vprašanja želimo prispevati k zaokrenitvi sedanjih družbenih tokov, ki so za državljanke in državljane ter za planet na katerem živimo, napačni in škodljivi. Ob tem smo prepričani, da nabor temeljnih vrednot, ciljev in ukrepov, zapisanih v tem dokumentu, lahko poveže večino državljanov, ki želijo in zahtevajo, da bi živeli v boljši Sloveniji.

Zavedamo se, da so nekateri naši cilji dolgoročni. Vendar jih je mogoče in tudi nujno potrebno začeti uresničevati takoj, obenem pa onemogočati uveljavljanje usmeritev in aktivnosti, ki bi utrjevali sedanje stanje in dosedanje prakse ter posledično poglabljali krizo. Nekateri naši cilji zahtevajo tudi usklajeno sodelovanje na mednarodni ravni, zato je nujno, da se povezujemo z državami in skupinami, ki razmišljajo podobno, in skupaj z njimi izvajamo pritisk na svetovne centre moči, ki danes določajo trende ekonomskega, političnega in družbenega razvoja.

Za uresničevanje te korenite preusmeritve je potrebna drugačna vlada. Nastale razmere terjajo povezovalno koalicijo, ki bo zaustavila demokratični razkroj in zastavila gospodarsko in socialno obnovo na skupaj sprejetih vrednotah in izhodiščih.

I. OCENA STANJA

STANJE V SVETU

Socialna pogodba ob evropski integraciji, ki vsebuje omejitev nacionalne suverenosti v zameno za mir in blaginjo, se ne uresničuje. Namesto da bi se razlike v blaginji med članicami EU in med državljani posameznih članic zmanjševale, se povečujejo.   

Osnovni vzrok je neoliberalni kapitalizem, ki ga aktivno izvaja ali se mu vsaj uklanja večina držav po svetu vključno s članicami EU, ki pri razvojnih usmeritvah daje prednost kopičenju lastnine in profita lastnikov pred blagostanjem vseh državljanov. Z neoliberalizmom so povezane ideje ekonomske liberalizacije, vladavine trga, privatizacije dejavnosti in javnega prostora, globalizacije in deregulacije, varčevanje in zmanjševanje javnih izdatkov, deindustrializacija in financializacija. Njihov skupni učinek je družbeno neodgovorna ekonomska in s tem politična dominacija zasebnega kapitala, krčenje socialne države, opuščanje socialnega dialoga, zmanjševanje vloge sindikatov, zmanjšanje družbene veljave dela, socialne pravičnosti in solidarnosti.  Odgovor na zgodovinsko vprašanje razmerja med delom in kapitalom se pospešeno pomika v prid kapitala: denar in lastnina revnih posameznikov in revnih držav se nezadržno pretakata v roke bogatejših posameznikov in držav. S tem se krepi hegemonizacija političnega in splošnega javnega prostora s strani politično-kapitalskih elit.  

Neoliberalizem s pritiski na nenehno zmanjševanje stroškov in pravic iz dela povzroča stagnacijo življenjskega standarda, naraščajočo dohodkovno, premoženjsko in družbeno neenakost, prekarizacijo, socialni damping, outsourcing in ciklične finančne nestabilnosti, onesnaževanje in segrevanje okolja, zmanjševanje biološke raznovrstnosti in izčrpavanje naravnih virov, kar vse generira globalne migracije. Povečuje se neenakost med državljani, brezposelnost, revščina, onesnaževanje okolja, neprostovoljne migracije, kulturni konflikti, nacionalizem in terorizem. Težišče konflikta se prenaša z odnosov med bolj in manj razvitimi državami na odnose med razredi.

Vzpodbujanje količinske rasti proizvodnje in ustvarjanje dobička ne glede na posledice za okolje in blagostanje ljudi negativno vplivajo na temeljne vrednote kot so enakost, solidarnost in okoljska vzdržnost. Vzpodbujanje potrošništva je nova oblika nesvobode.

Napredek na račun tehnološkega razvoja se asimetrično pretaka v bogastvo kapitalske manjšine. Nekateri razvojni prodori, kot so digitalizacija, robotizacija, strojno učenje in umetna inteligenca, bodo brez premišljene regulacije omogočili še večje izsiljevanje in izkoriščanje delavcev s strani kapitala in povečali neenakost.

Odziv EU na finančno krizo z desetletjem varčevanja, podrejanjem ciljev socialne kohezije fiskalni konsolidaciji, odrivanjem skrbi za zdravje in socialno varnost ter družbene odgovornosti do dela  iz agende EU, zmanjševanjem demokratičnega nadzora nad globalnimi finančnimi institucijami in opuščanjem socialnega dialoga je pospešil družbene neenakosti, politične polarizacije, nedemokratične odklone in populizem. Ogroženi so temelji demokracije.

Legitimnost posredne (predstavniške) demokracije se ruši. Vse manj ljudi voli, volitve potekajo kot tekmovanje osebnosti in ne programov, izbor volivcev se vse pogosteje izkaže za zgrešenega, članstvo v političnih strankah opazno upada, kljub temu pa jim predstavniška demokracija zagotavlja absolutno moč. Državi vladajo voditelji strank, kar je daleč od demokracije kot vladavine ljudstva.

STANJE V SLOVENIJI

Vse navedeno se v najbolj surovi obliki odraža v nekdanjih državah vzhodnega bloka ter novo nastalih balkanskih državah,  tudi v  Sloveniji. Slovenija ki je bila v času osamosvojitve najbolj ekonomsko uspešna država med vsemi ”tranzicijskimi državami ”, je ob osamosvojitvi brez posvetovanja z državljani v temeljih spremenila politični in ekonomski sistem ter lastninska razmerja, prevzela temeljne značilnosti kapitalističnega sistema vključno z zgodovinsko krivico, da ustvarjena presežna vrednost in pravice upravljanja pripadajo le lastnikom kapitala, ne pa tudi drugim soustvarjalcem. Ekonomska politika dosedanjih slovenskih vlad in parlamentov je nekritično sledila vzorcem  neoliberalnega kapitalizma, kar se kaže v prerazporejanju javnega denarja na škodo družbenega standarda (izobraževanja, šolstva, znanosti, zdravstva, socialnega varstva, kulture in varstva okolja), naraščajoči privatizaciji šolstva in zdravstva in povečevanju deleža nestalnega (prekarnega) dela.  Ti ključni premiki so povečali ekonomsko in socialno neenakost državljanov.

Za razliko od »starih demokracij«, kjer se je proces lastninjenja že davno končal in je njihov cilj ohranjanje obstoječega  stanja, koncentracija lastništva in izrivanje konkurence, pa v Sloveniji zaradi njenega šele nedavnega prehoda v kapitalistični družbeni red še vedno poteka boj med politično-ekonomskimi lobiji za oblast in prisvajanje donedavnega družbenega premoženja in dobička pri njegovi razprodaji, ki jo podpira vsakokratna vladajoča politika. V desetletjih napol legalnega in nebrzdanega plenjenja smo po ocenah tujih strokovnjakov izgubili premoženje v vrednosti treh državnih proračunov. Filozofija plenjenja družbenega premoženja še vedno prisotna in jo zasledimo tako  na področju zdravstva, šolstva  in na drugih javnih  področjih. Črna luknja (nekaj milijard evrov) v bankah ni prinesla nobene streznitve.

Boj za oblast in za prilaščanje družbenega premoženja poteka prikrito v ozadju ideoloških spopadov, prikrojevanja zgodovine in nenehnih provokacij, ki preusmerjajo pozornost javnosti, njegove posledice, ki segajo v vse družbene sfere; pa so zlasti:

  • kršenje demokratičnih standardov, avtoritaren in partitokratski način vladanja, korupcija, klientelizem in zloraba javnih pooblastil za interese političnih strank in posameznikov, politično obvladovanje gospodarstva, diskreditacija in podrejanje pravosodja in policije, širjenje lažnivih vesti o slovenskem pravosodju in medijih v mednarodnem prostoru;
  • zmanjševanje avtonomije javnih ustanov, ustrahovanje javnih uslužbencev in uslužbenk, omejevanje kulturne raznolikosti in ideologizacija šolstva, javno sramotenje  uglednih pripadnikov slovenske znanosti in kulture ter novinarjev in medijev s strani nosilcev oblasti;
  • nizka raven kulture političnega komuniciranja, zloraba ideoloških razlik za poglabljanje sovražnosti in netenje ideološke vojne, govorica nestrpnosti, izključevalnosti in osebnih diskvalifikacij, potvarjanje zgodovinskih dejstev, enostransko prisvajanje zaslug za osamosvojitev in druge dosežke ter prelaganje krivde za neuspehe na nasprotnike;   
  • nepripravljenost na spopad s korupcijo, neučinkovito in netransparentno delovanje pravne države, politično obvladovanje policije, zaradi katerega prekrški in kazniva dejanja ostajajo namerno nezaznani in nekaznovani, nepošteno pridobljena lastnina pa v rokah tistih, ki so jo ukradli;
  • razdeljevanje preostankov javne lastnine med politične somišljenike in povečevanje socialnih razlik z nameravano spremembo davčne zakonodaje v prid najpremožnejših, kupovanje socialnega miru z delitvijo denarja na podlagi enormnega zadolževanja, ki bo bremenilo naslednje generacije;
  • poraba sredstev za individualno porabo, infrastrukturo in vojsko, ne pa za razvojna vlaganja v javno izobraževanje, znanost, tehnologijo, javno zdravstvo, kulturo, socialno varstvo in okolje;
  • sistematično zniževanje državnega proračuna za kulturo in umetnost ter čedalje bolj poniževalno izčrpavanje umetnic in umetnikov, posebej tistih v svobodnem statusu, ob hkratnem zaklinjanju, da je bila samostojnost države potrebna predvsem zaradi zavarovanja kulturne in jezikovne avtonomije;
  • oblikovanje strankarskega medijskega sistema, zaviranje avtonomije medijev in njihovega kritičnega poročanja, oviranje dostopa do obveščenosti, predlog za rekonstrukcijo medijskega prostora in odtegnitev dela financiranja javnega servisa v prid strankarskih glasil; 
  • oviranje vladavine prava (postavitev strankarskih ljudi na položaje organov pregona, politično usmerjanje izbranih predkazenskih postopkov), omejevanje človekovih pravic in svoboščin (oviranje zbiranja ljudi), zloraba parlamentarizma (ustanovitev koalicijske samo-preiskovalne komisije);
  • povezovanje s članicami EU in mednarodne skupnosti z avtoritarnimi težnjami in podpora njihovemu zavračanju znanstvenih dejstev o podnebnih spremembah in okoljskih omejitvah rasti ter dogovora, da je spoštovanje človekovih pravic kot temelj vladavine prava pogoj za pridobitev sredstev EU.

II. VREDNOTE IN NAČELA ZAVEZNIŠTVA

VREDNOTE

Naše temeljne vrednote so človekovo dostojanstvo, svoboda, enakost, solidarnost, pravičnost, ustavnost in zakonitost ter družbena in okoljska odgovornost. Odločno nasprotujemo reviziji vrednot, na katerih je utemeljena sodobna Evropa, proti reviziji zgodovine in proti obujanja fašizma, nacionalizmov in razpihovanju sovraštva.

NAČELA

Zavezani smo naslednjim načelom:

1. Spoštovanje človekovih pravic in svoboščin. Človekove pravice in svoboščine, kot jih opredeljuje Splošna deklaracija človekovih pravic OZN iz leta 1948, so enake za vse, nedeljive, univerzalne in neodvisne od državljanstva, pripadnosti etnični ali socialni skupini, starosti, spola, spolne usmerjenosti, vere, politične pripadnosti in katerekoli druge osebne okoliščine. Obstoječih pravic in svoboščin ni mogoče zmanjševati; z orodji večine se ne smejo zmanjševati pravice in svoboščine manjšin in ranljivih skupin. Pravice in svoboščine posameznika spremlja tudi njegova odgovornost za vzpostavljanje in vzdrževanje pogojev, ki omogočajo njihovo uveljavljanje in varovanje.

2. Država je servis vseh državljank in državljanov. Država mora biti servis državljank in državljanov za zagotavljanje njihovih temeljnih potreb, družbene pravičnosti in solidarnosti, za zaščito javnih dobrin in lastnine, za zaščito zasebne lastnine in za ustvarjanje pogojev za ustvarjalno svobodo na vseh področjih, od podjetniško gospodarskega, znanstveno raziskovalnega do kulturno umetniškega, in za svoboden duhovno-etični razvoj posameznika brez neupravičenega družbenega nadzora in omejitev. Ceerkev je ločena od države.

3. Javno dobro in enake možnosti za vse. Država mora varovati in krepiti vsebino javnega interesa ter obseg javnega dobrega kot dobrin in storitev, do katerih imajo vsi državljani enakopraven dostop. Država mora vsem državljanom ne glede na njihov družbeni in ekonomski položaj ter osebne okoliščine omogočiti enako dostopnost do izobraževanja, zdravstvenega varstva, kulturno-umetniških in intelektualnih vsebin, socialnih storitev in drugih vsebin javne infrastrukture. Prizadevati si mora, da lahko vsi ne glede na svoj izhodni položaj dosežejo rezultate, ki ustrezajo njihovim sposobnostim, potrebam in željam. Manjšinam in ranljivim družbenim skupinam mora to zagotavljati tudi s pozitivno diskriminacijo.

4. Svobodna gospodarska pobuda. Država mora zagotavljati svobodno gospodarsko pobudo in okolje, naklonjeno ustvarjalnosti in podjetnosti, pri čemer je osnovni cilj razvoja dobrobit vsakega posameznika in družbe kot celote v okviru zmogljivosti okolja in naravnih virov. O novo ustvarjeni vrednosti morajo (so)odločati vsi, ki so jo ustvarili.

5. Spoštovanje načela delitve oblasti in demokratičnega odločanja. Država mora spoštovati načelo delitve oblasti, vladavino prava in demokratično odločanje. Povečati mora neposrednost vpliva volivcev na izbor poslancev ter krepiti druge oblike participacije državljank in državljanov pri odločanju v politiki. Omogočiti mora razmere za uveljavljanje javnega dialoga, v katerem vsi zainteresirani člani družbe prispevajo k iskanju najboljših rešitev.

6. Utrjevanje javne lastnine. Način upravljanja lastništva nad bogastvom države (premoženja, dobrin in podatkov) določa, kako in v čigavem interesu deluje ekonomski sistem, in odločata o distribuciji bogastva in moči. To je podlaga današnje »demokracije«, ki deluje na podlagi načela »en evro, en glas« in ki jo moramo spremeniti v izvirno načelo demokracije »en človek, en glas«. To zahteva demokratizacijo lastništva in nadzora nad skupnim bogastvom z raznolikimi modeli lastništva od lastništva države, občine in lokalne skupnosti do delavskega in zadružnega lastništva.

7. Znanje je temelj razvoja (družbe in posameznika). Socialna blaginja države in njen razvoj ter ekonomska rast so neposredno povezani z izobraževanjem v smeri avtonomije vednosti in osebne integritete ter  osvajanjem novih veščin na področjih temeljnih in uporabnih znanosti, tehnologij in inovacij. Odlični strokovni in vodstveni  kadri so v pogojih izjemne mednarodne konkurence nujen pogoj. Brez tega doslej zanemarjenega segmenta ne bo razvoja Slovenije v razvito, neodvisno in gospodarsko močno državo.

8. Kultura in umetnost kot svojstvo narodnostne identitete. Zaradi specifičnih zgodovinskih okoliščin sta kultura in umetnost odigrali  bistveno vlogo ohranjanja in razvoja skupnosti. To še posebej velja za jezik in književnost. Kultura in umetnost sta bili tudi glavni navdihovalki odpora in upora zoper vse nedemokratične družbene sisteme od avstroogrskega imperija do današnjih domačih avtokratov. Umetnicam in umetnikom moramo omogočimo pogoje, kakršne si njihova nadarjenost in dosežki zaslužijo, kar se bo pozitivno obrestovalo celotni družbi in bo odsevalo tudi pri ugledu Slovenije v mednarodnem prostoru.

III. PROGRAM ZAVEZNIŠTVA

1. Demokratizacija družbe in uresničitev temeljnih družbenih soglasij

Demokratizacijo družbe bomo uveljavili:

  • z doslednim uresničevanjem temeljnih družbenih soglasij, kot so trojna delitev oblasti, socialna, pravična, pravna, sekularna ter družbeno in okoljsko odgovorna država, avtonomne javne institucije, svobodni mediji, enakost pred zakonom, spoštovanje človekovih pravic ter zagotavljanje državljanskih svoboščin;
  • z uveljavitvijo neposrednega vpliva državljank in državljanov na izbor poslank in poslancev Državnega zbora in s krepitvijo oblik participacije državljank in državljanov pri odločanju v politiki kot so ljudska nezaupnica, referendumi, participativno sprejemanje občinskih in državnih razvojnih programov in proračunov ter vpliv reprezentativnega dela civilne družbe in znanstvenih institucij na odločanje v politiki ter na nadzor in izvajanje politik;
  • z uveljavitvijo medsebojne neodvisnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti, odprtosti parlamenta do pobud in predlogov javnosti in civilne družbe preko institucionaliziranih poti posvetovalne demokracije ter večje odgovornosti poslancev za strokovno pripravo zakonodaje;
  • z uveljavitvijo sprememb volilnega sistema z uvedbo enega ali več preferenčnih glasov, odgovornosti poslank in poslancev njihovim volivkam in volivcem in uvajanjem sodobnih oblik neposrednega izrekanja, ki jih omogočata digitalizacija in informacijska družba;
  • z uveljavitvijo nepovezljivosti političnega z ekonomskim mandatom in prepovedjo oz. odpravo kadrovanja na strokovne in poslovodne funkcije po političnih kriterijih;
  • z uveljavitvijo načela objektivne preverljivosti, ki zagotavlja, da imajo predlagani zakoni, ukrepi itd. trdno strokovno in izkustveno podlago ter izpolnjujejo mednarodne standarde človekovih pravic (OZN), pravic iz dela (ILO) in kakovosti življenja (WHO, FAO), okoljske in druge standarde ter cilje vzdržnega (trajnostnega) razvoja (OZN).   

2. Varovanje in krepitev socialnih pravic

  • Zagotovili bomo, da država:
  • varuje pridobljene socialne pravice, ki vključujejo pravico do dela, do prebivališča, do kakovostnega javnega izobraževanja in zdravstvenega varstva ter do enakopravnega dostopa do kulturnih, umetniških in intelektualnih vsebin;
  • zagotavlja pravice in enake možnosti žensk, mladih in pripadnikov etničnih manjšin ter vseh drugih ranljivih skupin, ki jih ogrožajo predsodki večine; da omogoči enakopravno predstavništvo žensk pri vodenju javnih ustanov in zasebnih korporacij;
  • Naš cilj je vključujoča družba, ki vsakomur zagotavlja:
  • splošne pogoje, v katerih lahko razvije svoje veščine, zmožnosti in talente, v kateri vsi lahko prispevajo in nihče ne ostane zunaj. Državljani morajo imeti možnost, da sami odločajo o tem, kako bodo preživeli svoje življenje; imeti morajo čas za delo, družino in prijatelje, za politično udejstvovanje, za stalno izobraževanje in usposabljanje, za prosti čas in kulturo.
  • delo, ki omogoča dostojno življenje, in polno zaposlitev za vse ob skrajšanju delovnega časa, pravično porazdelitev dela med oba spola, enako plačilo za enako delo in zakonsko zagotovilo minimalne plače, ki omogoča dostojno preživetje;
  • celovito varstvo pred samovoljnim odpuščanjem, podcenjenim delovnim mestom in nadomeščanjem redne zaposlitve z delom za določen čas in prekarnim delom;
  • Javno pokojninsko zavarovanje mora:
  • določiti minimalno pokojnino, ki starejši osebi zagotavlja dostojen življenjski standard, in zagotavljati zakonsko določeno pravično valorizacijo vseh vrst pokojnin in drugih socialnih dajatev z rastjo plač;
  • spodbujati čim daljše obdobje poklicnega dela ustvarjalnih in dela željnih starejših oseb. Upokojenec mora imeti pravico, da še naprej za plačilo opravlja gospodarsko ali drugo ustvarjalno  dejavnost, ne da bi izgubil pokojnino, in je pri tem davčno izenačen z drugimi.
  • Zagovarjamo reformo socialnih transferjev, ki bi vsem članom družbe omogočala socialno in ekonomsko varnost. Spodbudili bomo javno razpravo o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka.
  • Finančno in kadrovsko bomo okrepili univerzalno javno zdravstveno varstvo, ki se financira iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in državnega proračuna. Zdravstveni prispevek ne sme biti regresiven, zato je potrebno ukiniti dohodninsko olajšavo zanj. Dopolnilno zavarovanje je potrebno opustiti in ga nadomestiti z javno dajatvijo. Javna sredstva morajo zagotavljati vse potrebne zdravstvene storitve, določene v košarici zdravstvenih storitev, zato je potrebno obseg javnega financiranja, izraženega z deležem BDP, približati zgornji četrtini držav EU. Plačevanje iz žepa ne sme presegati 15% vseh sredstev za zdravstvo.
  • Dolgotrajna oskrba mora biti pretežno financirana z javnimi sredstvi in se mora izvajati kot neprofitna dejavnost. Spodbudili  bomo vlaganja v infrastrukturo ter obseg in kakovost storitev, namenjenih starostnikom. Uveljavili bomo mednarodne in domače zaveze za varstvo invalidov.
  • Mednarodno primerljiv, celo nadpovprečno učinkovit javni sistem vzgoje in izobraževanja je potrebno dograditi in preprečiti poskuse njegovega razgrajevanja. Področje edukacije mora biti sposobno sodelovati pri oblikovanju družbe, ki bo zmanjšala družbene neenakosti in povečala sodelovanje ter solidarnost ob ohranjanju in poudarjanju pravice in možnosti živeti različno in v razlikah. Potrebujemo kakovostno splošno izobrazbo državljanov in znanje, ki jim mora omogočati avtonomno, kritično mišljenje in presojo ter odgovorno ravnanje. Bodoče aktivne državljane mora pripraviti tudi na izziv produktivnega sobivanja in etičnega ter odgovornega ravnanja z naravo in uporabo novih tehnologij ter na delovanje po načelih sodelovanja, solidarnosti in skrbi za okolje in dobrobit vseh ljudi.
  • Zavzemamo se za kulturno raznolikost in možnost udeležbe vseh v kulturnem bogastvu družbe. Vsi ljudje morajo imeti možnost kulturnega samoizražanja in sodelovanja v kulturni komunikaciji. Država je dolžna varovati in spodbujati kulturno in umetniško ustvarjanje kot prvobitno svojstvo narodnostne identitete v tistem delu, kjer njegovih stvaritev ni mogoče v zadostnem obsegu uveljaviti na trgu, in s tem ustvarjati ugodne razmere za svobodno kulturno ustvarjalnost. To velja za umetnost v širokem razponu od  izobraževalnega sistema in ljubiteljskih dejavnosti do najvišjih profesionalnih in mednarodno primerljivih standardov. Umetnost in kulturne dejavnosti morajo biti polno integrirane v proces učenja, kar bo sprostilo ustvarjalni potencial vsakega posameznika in posameznice in prispevalo k opuščanju kulture neodgovornega potrošništva.
  • Spodbudili bomo pospešeno izgradnjo neprofitnih stanovanj in programe za večjo dostopnost mladih do stanovanj v obliki državnega poroštva za stanovanjske kredite, davčnih vzpodbud za prvi nakup stanovanja in stanovanjskih zadrug.

3. Večja družbena veljava dela, delitev novo ustvarjene vrednosti

  • Družbena veljava dela pomeni pravico do dostojnega in pošteno plačanega dela ter status dela kot podlage za socialne in korporacijske pravice.  Uveljavili bomo:
  • družbeno sprejemljiv in zakonsko omejen razpon dohodkov v javnem in zasebnem sektorju;
  • minimalno plačo, ki zaposlenemu in njegovi družini omogoča doseganje telesnega, duševnega in socialnega blagostanja, in minimalen dohodek, ki ne sme biti pod pragom revščine;
  • pravno opredelitev, omejevanje in postopno odpravo nedopustnega prekarnega dela in vzpostavitev protiprekarnih zaposlitvenih standardov;
  • programe za spodbujanje zaposlovanja mladih, žensk in ljudi brez stalne zaposlitve.
  • Uveljavili bomo pravičnejši sistem obdavčitve, ki naj odpravi regresivnost davkov in prispevkov, zmanjša obremenitev nizkih dohodkov, poveča obremenitv pri najvišjih dohodkih in bistveno več črpa iz velikega premoženja, dediščin, kapitalskih dobičkov in dobička podjetij.
  • Uzakonili bomo prenovo korporacijske in delavske zakonodaje tako, da bo:
  • pravica do upravljanja in udeležbe na dobičku priznana tudi na temelju dela in da bo korporacijska družbena odgovornost uzakonjena ko dolžnost korporacijskih direktorjev;
  • uveljavljena obvezna udeležba zaposlenih v dobičkih gospodarskih družb, kadar družbeniki namenijo dobiček za dividende;
  • vzpostavljena zakonska podlaga deležništvu, delavskim odkupom, delavskemu zadružništvu, socialnemu podjetništvu in drugim oblikam solastništva zaposlenih;
  • da bodo državne spodbude in subvencije podjetjem pogojene z uveljavljanjem delavskih pravic in zagotavljanjem dogovorjenih plačnih razmerij med zaposlenimi.

4. Zagon gospodarske dejavnosti za blaginjo vseh

  • Linearno (enodimenzonalno) ekonomijo, ki jo vodi logika profita, mora nadomestiti trajnostna (hibridna) ekonomija. To je ekonomija, katere cilj ni le rast BDP, temveč blaginja prebivalstva, merjena z znanimi kazalniki blaginje. Poleg gospodarske donosnosti mora trajnostna ekonomija upoštevati druge odločilne izzive za ljudi in naš planet, ki so hkrati tudi ključni za trajnostni razvoj, med drugim socialno pravičnost, izmenjavo dobrin, solidarnost, participativno vodenje in ohranjanje naravnega kapitala. Sodelovanju daje prednost pred konkurenco, skrbi za naravo pa prednost pred njenim izčrpavanjem. Pri tem se bomo oprli na dejstvo, da to novo razumevanje družbene odgovornosti korporacij zagovarjajo najuglednejše svetovne javne in zasebne finančne in gospodarske institucije. 
  • Za uveljavitev trajnostne ekonomije bo potrebno vzpostaviti politični, davčni in regulativni okvir, ki bo podpiral uporabo njenih modelov (n.pr. funkcionalne ekonomije, ekonomije delitve in krožnega gospodarstva), odpravljal ovire za njeno uveljavljanje in oblikoval jasno vizijo, v kateri bo trajnostnost upoštevana kot temelj posodobitve socialno-ekonomskega modela, spodbujal vključevanje družbeno-okoljskih zunanjih dejavnikov v ekonomsko razmišljanje in usmeril davčno politiko v okoljske davke. Negativni vplivi na okolje morajo biti vključeni v ceno.
  • Delovanje finančnega in bančnega sektorja bo potrebno na novo opredeliti, da bi postal trajnosten, in drugače opredeliti pojem tveganja: vanj bo potrebno vključiti dolgoročna okoljska in socialna vprašanja ter vprašanja mikro- in makroupravljanja.
  • Uveljavili bomo program ¨Gospodarski razvoj za blaginjo vseh ljudi¨, to je program razvojnih, ekonomskih  in socialnih politik, ki bodo  udejanjile uravnoteženje rasti dobičkov z rastjo plač in socialnih dajatev, z  davčno podporo  vlaganjem v razvoj človeških zmogljivosti, v nove zaposlitve in neprofitna stanovanja.
  • Slovenija mora hitreje dohitevati razvite države v produktivnosti oziroma BDP. Gospodarsko rast mora spodbuditi z vlaganji v visoko šolstvo in znanost, aktiviranjem EU skladov in z izbranimi projekti, ki imajo visok narodnogospodarski multiplikator.  
  • Uveljavili bomo razvojne ukrepe, ki naj zagotovijo doseganje višje dodane vrednosti, združevanje malih proizvajalcev za skupen nastop na svetovnih trgih, spodbujanje podjetništva in stabilnega ter spodbudnega gospodarskega okolja. Ohraniti moramo in krepiti razvojna jedra slovenske industrije ter vzpostaviti trden in zaupanja vreden bančni sistem.
  • Korenita posodobitev raziskovalnega in visokošolskega sistema je nujna. Podpiramo program 1.000 novih mladih raziskovalcev do leta 2022 in 2,000 do leta 2025. Takoj moramo pristopiti k postavitvi Strategije razvoja znanosti, tehnologije in inovacij. Državna vlaganja v raziskave in razvoj je potrebno dvigniti do vključno  2022 na 1% BDP in nato vzdrževati vzporedno z rastjo BDP. Pri tem je treba ohranjati ravnotežja med temeljnim in uporabnim raziskovanjem in med različnimi disciplinami. Zagotavljati je treba spoznavnoteoretsko raznolikost in gojiti tudi družboslovje in humanistiko. Za Slovenijo kot občutljivo entiteto je ta plat znanstvenega raziskovanja še posebej pomembna zaradi njene vloge v nacionalni kulturi in ohranjanju demokratične državljanske kulture. Potrebno je zagotoviti moderno raziskovalno opremo, financiranje raziskav na podlagi mednarodno uveljavljenega ocenjevanja kvalitete projektov, boljše delovne pogoije, štipendiranje in spodbudno nagrajevanje uspešnosti.
  • Sprejeti moramo srednjeročni in dolgoročni program razvoja Slovenije z jasno vizijo podjetniškega podpornega okolja v prihodnosti, upoštevaje spoznanje, da mora upravljanje hitro rastočega, dinamičnega podjetja temeljiti na podjetniški viziji in kulturi ter na podjetnikovi družbeni odgovornosti za rast, okolje in družbeni razvoj ter blaginjo. Prizadevali si bomo za vzpostavljanje  ugodnejših podpornih in s tujimi investitorji izenačenih pogojev za investiranje ter za razvoj podjetniške pobude in ustvarjalnosti ter podjetništva. Podjetniki v RS so pomembni ustvarjalci nove vrednosti in družbenega bogastva ter glavni motor gospodarske rasti in novih zaposlitev. Tako kot vsako ustvarjalno delo tudi podjetništvo temelji na inovaciji in prevzemanju tveganj, zato predstavlja samostojno podlago za pravice upravljanja in udeležbe na presežni dodani vrednosti.
  • V kmetijstvu je potrebno povečati obseg samooskrbe.
  • Slovensko gospodarstvo se mora usmeriti v razreševanje izziva sobivanja z naravo ter v nove vire energije, nove materiale in nove tehnologije.
  • Turizem kot ena od ključnih gospodarskih panog bo moral postati bolj družbeno in okoljsko odgovoren in dostopen vsem prebivalcem. Razvijati se mora vzdržno in v partnerstvu z okoljem, lokalnimi prebivalci in njihovo kulturo.

5. Pravičnost sodišč, varovanje družbenega premoženja

  • Uveljavili bomo:
  • večjo učinkovitost in nepristranskost sodišč ter učinkovit program za odpravo sodnih zaostankov in uveljavitev pravice do sojenja v razumnem roku;   
  • spremembo zakonodaje, ki naj omogoči, da korupcija v zvezi z državo ali državnimi sredstvi ne zastara, in ki naj velja od leta 1991 naprej;
  • neodtujljivost javne infrastrukturne dejavnosti in konfiskacijo tajkunske lastnine, ki je bila sodno preverjeno pridobljena s krajo skupnega premoženja ter zlorabo javnih pooblastil.
  • zakonske podlage za ustrezno odškodnino skupinam, ki so bile v nedavni preteklosti žrtve  političnih in administrativnih napak, medijskih napadov in realnega zmanjšanja človekovih pravic: izbrisanim, Romom in drugim ranljivim skupinam.

6. Prepoznavna Slovenija

  • Dosegli bomo družbeno soglasje o temeljnih značilnostih naše skupnosti, ki naj predstavljajo njeno trajnejšo identifikacijo in ki jih slovenska družba sprejema kot vrednote, ki jo opredeljujejo, določajo njene razvojne prioritete na gospodarskem in družbenih področjih ter so osnova njene mednarodne prepoznavnosti. Med te identifikacijske elemente sodijo naravne danosti (ohranjena narava, gozdovi in voda kot strateške dobrine), ljudje in njihovo znanje, ustvarjalnost, visoka stopnja družbene odgovornosti, socialne kohezije in družbene enakosti,  kultura, ki je raznolika in odprta do lastne tradicije, manjšinskih posebnosti in mednarodnega prostora, močni, inovativni in univerzalno sporočilni umetniški dosežki, trajnostni razvoj, visoka dodana vrednost proizvodov in turizem.
  • Razvojne prioritete so naslednje:
  • smotrna in trajnostna uporaba naravnih danosti (turizem, razvoj prometa in transporta, izkoriščanje lesnega bogastva);
  • pospešen razvoj človeških zmogljivosti in znanja (za izboljšanje izobrazbene strukture in lažji sprejem in razvoj novih tehnologij), učinkovitost študija in kakovost pridobljene izobrazbe (povečanje obsega vlaganj na študenta in izboljšanje razmerja med učitelji in študenti), povečanje vlaganje v znanje in nove tehnologije;
  • podpora gospodarstvu, posebej slovenskim pojetjem, ki so uspela v globalnem prostoru, z namenom osvajanja novih trgov, razvoja novih tehnologij in ustvarjanja novih delovnih mest;
  • omogočanje enakih možnosti in čim večje socialne kohezije, ki zagotavljajo osebno dostojanstvo in mobilizacijo človeških virov, preprečuje izgubo energije v neracionalnih konfliktih ter beg možganov.

7. Kakovosten, okoljsko vzdržen in količinsko nevtralen razvoj

  • Sprejeli bomo:
  • dolgoročno strategijo sonaravnega razvoja, ki bo uravnoteženo obravnaval socialni, okoljski in gospodarski razvoj in ki bo vsem regijam in vsem generacijam omogočal enake in boljše možnosti za življenje v čistem okolju in trajnostno rabo naravnih virov. Razvoj mora omogočati smotrno rabo regionalnih virov, povečevati prehransko samooskrbo, ščititi potrošnike in varovati okolje.
  • dolgoročen razvojni načrt, ki mora doseči širok družben konsenz in s katerim moramo obnoviti ugled in zaupanje domačih in tujih kreditorjev, vlagateljev, kupcev in obiskovalcev. Pri tem je ključna tudi fiskalna politika, ki mora težiti k proračunski zmernosti in ki bo ob uvedbi avtomatskih proračunskih stabilizatorjev dosegala dolgoročno  izravnan proračun in nizko zadolženosti države.

8. Avtonomija medijev, univerzalna dostopnost do informacijskih virov in zaščita zasebnosti

  • Uveljavili bomo posodobitev in prenovo medijske zakonodaje, ki naj okrepi pravo avtonomijo medijev in njihovo objektivno in kritično poročanje, obenem pa določi kriterije za prepoznavo in izločanje lažnih novic, nedopustnih posegov v zasebnost in človeško dostojanstvo  in sovražnega govora. 
  • Današnji mediji ne zagotavljajo zadostnih informacij, ki jih potrebujejo aktivni državljani za sodelovanje pri odločanju. Za demokratizacijo medijskega sistema so potrebni novi modeli javnega lastništva in upravljanja ter zagotavljanja avtonomnosti  javnih medijev. Ohraniti in krepiti je potrebno finančno soudeležbo države v interesu vzdrževanja javnega prostora.   
  • Preprečili bomo, da bi se javna sredstva uporabljala za financiranje glasil, ki zastopajo strankarske ali druge parcialne interese.
  • Udejanili bomo pospešeno prilagajanje Slovenije globalni preobrazbi v informacijsko družbo oziroma družbo aktivnih digitalnih državljanov, univerzalni dostop do nefiltriranih digitalnih in spletnih vsebin ter polno dostopnost do podatkovnih zbirk v javni in državni lasti po načelih odprte vlade, kar zajema tudi orodja za nadzor delovanja države. Ob tem je potrebno zagotoviti ustrezno zaščito intelektualne lastnine in zasebnosti.  

9. Globalno sodelovanje kot alternativa tekmovanju

  • Zavzemali se bomo za takšno globalno sodelovanje, kjer se trgovanje brez meja prekriva z demokracijo, spoštovanjem človekovih pravic, varovanjem okolja in solidarnostjo brez meja. Od EU zahtevamo odločnejšo in učinkovitejšo politiko, ki mora dajati prednost koristim vseh pred koristim nekaterih. Dali bomo pobudo za  vzpostavitev solidarnosti med članicami EU na področju kritičnih problemov zdravstvenega varstva. Slovenija lahko ne glede na svojo majhnost odigra vidno vlogo v prebujanju občutka odgovornosti za bolj etično, solidarno in okoljsko odgovorno podobo evropskega in svetovnega gospodarskega in družbenega sistema. Postati mora napredna in spoštljiva večkulturna družba, ki se regijsko in globalno povezuje, izmenjuje ideje in sodeluje v mednarodnih prizadevanjih za koristi vseh državljanov EU in sveta.
  • Sooblikovali bomo prenovo EU kot demokratične, socialne, ekološke in miroljubne zveze, ki daje prednost socialnim pravicam pred tržnimi svoboščinami, za višje in boljše standarde socialne in okoljske zaščite, za izpolnjevanje zelenih ciljev za prehod v brezogljično družbo, za obdavčitev korporacij in bogastva, za demokratičen nadzor Evropske centralne banke, za koordiniran in demokratičen nadzor ekonomske politike, ki mora preprečevati nelojalno nižanje cen z znižanjem plač ter slabšanjem delovnih pogojev, socialnih prejemkov in okoljskih standardov in za EU, ki ne bo diskreditirala evropske ideje.
  • V mednarodnih odnosih se bomo zavzemali:
  • za mir in razorožitev, za preprečevanje in miroljubno reševanje konfliktov, za svet brez orožja in sredstev za masovno uničenje,  za prepoved izvoza orožja;  in zoper ekonomsko izkoriščanja držav v razvoju.
  • za mednarodno sodelovanje in solidarnost pri izboljševanju življenjskih pogojev in človeškega dostojanstva za vse ljudi, za odpravo ekonomskega izkoriščanja, za olajšanje položaja beguncev in migrantov, za boj proti rasizmu in rasni neenakosti;
  • za globalizacijo dela kot protiutež globalizaciji kapitala s pomočjo krepitve obstoječih ali novih predstavniških teles in vzpostavitve globalnega socialnega partnerstva; za izenačevanje pravic iz dela na globalni ravni;
  • za boj proti davčnim utajam in davčnim oazam;
  • za politiko aktivnega multilateralizma, ki temelji na enakopravnem sodelovanju med nacionalnimi državami  pri soočanju s številnimi izzivi sodobnega sveta, in ki postavlja v ospredje zaščito skupnih in javnih dobrin človeštva;
  • za zaščito slovenskega nacionalnega in kulturnega interesa in pravice manjšin v sosednjih državah.
  • Zoperstavili se bomo populističnim, nacionalističnim in suverenističnim politikam, ki spodkopavajo obstoječi sistem mednarodnih institucij, ki temeljijo na splošno sprejetih pravilih mednarodnega prava.
  • Spoštovanje Ustave Republike Slovenije tudi v zunanji politiki pomeni zavzemanje za pravično in pravno urejeno mednarodno skupnost, ki jo varuje sistem kolektivne varnosti in mednarodni mehanizmi varovanja človekovih pravic. 

IV PREDLOGI ZA USTAVNE IN ZAKONSKE SPREMEMBE

Zavzemali se bomo za politični dogovor o ustavnih in zakonskih spremembah, ki naj utrdijo predlagane usmeritve.

1.  Politični sistem                                 

  • imenovanje vlade po pravilu  t.i. polnega mandatarstva (predsednik vlade sam imenuje in razrešuje ministre svoje vlade);
  • odpraviti je treba pristojnost zakonodajne veje oblasti na področju kadrovske politike v sodstvu; vse pristojnosti na tem področju morajo preiti na predsednika republike, sodni svet in sodstvo; 
  • zagotoviti polno avtonomijo sodne oblasti;
  • povečati odgovornost Državnega zbora za pripravo zakonov in drugih aktov in zmanjšati njegovo odvisnost od izvršne oblasti;

2.  Volilni sistem

  • dopolnitev proporcionalnega volilnega sistema z ukinitvijo volilnih okrajev in z absolutnim  preferenčnim glasom s ciljem, da se v največji možni meri zagotovi vpliv državljank in državljanov na izbiro poslancev;
  • pilotska uvedba e-volitev na področju predčasnega glasovanja in glasovanja iz tujine ter volitve na delovni dan; 
  • javna razprava o uvedbi volilne pravice s 16 leti;
  • uvedba instituta odpoklica županov in občinskih svetnikov ter poslancev in  predsednika države;
  • uvedba instituta neizvoljivosti za osebe, pravnomočno obsojene z več kot 6 let zaporne kazni.

3.  Neposredna demokracija

  • uvedba participatornega proračuna na državni in lokalni ravni in zagotovitev participacije na vseh ravneh odločanja, državni občinski in  korporativni, vključno z demokratičnim nadzorom delovanja javnih institucij;
  • sprostitev omejitev glede zakonov, o katerih je dopusten zakonodajni referendum, in vzpostavitev drugih sistemov za ugotavljanje volje ljudstva in praks sodelovanja ljudi pri odločanju in posledično ravnanje državnih organov;
  • ustavna prepoved, da stranke izključno po političnih kriterijih kadrujejo vodstva,  nadzorne svete in upravne odbore korporacij v javni lasti in svete ter vodstva javnih zavodov;
  • vzpostavitev ustavne podlage za neodvisne kadrovske akreditacijske svete na državni in občinski ravni z večino predstavnikov stroke in civilne družbe.

4.  Javno dobro,  javna lastnina in javni interes

  • ustavna prepoved privatizacije javne lastnine in javnih služb ter prepoved izvajanja javnih služb kot profitne dejavnosti;
  • natančnejša ustavna opredelitev ločenosti države in cerkve;
  • ustavno določilo, da se presežek prihodkov nad odhodki javnih služb in koncesionarjev lahko investira samo v razvoj javne službe;
  • jasnejša ustavna opredelitev avtonomije univerz in znanstvenih inštitutov ter strokovne avtonomije vzgojno-izobraževalnih zavodov, ki bo preprečevala politizacijo na tem področju;
  • ustavna opredelitev avtonomnosti oseb javnega prava, ki izvajajo javni servis na področju javnega obveščanja;
  • nacionalizacija blejskega otoka in pomembnih področij Triglavskega narodnega parka kot simbolov slovenstva in skupnega dobra.  

V. SKLEP

V zadnjem letu smo se na podlagi sodelovanja s široko paleto ljudi vprašali: kaj pa, če bi spremenili optiko, skozi katero vidimo svoj svet – od avtoritarnosti in strankokracije k pravi demokraciji, od individualizma, tekmovalnosti in herojskega vodenja k sodelovanju, blagostanju vseh in kolegialnemu vodenju, od enodimenzionalne k trajnostni ekonomiji, od izčrpavanja narave k njenemu obnavljanju? Ali lahko to postane prevladujoč način razmišljanja in dela in ne le seznam predvolilnih gesel? Ali lahko majhna država v svetu parcialnih interesov globalnih sil krene na tako pot? Naš odgovor je: da.

Za uresničevanje te dramatične preusmeritve je potrebna drugačna vlada. Nastale razmere terjajo povezovalno koalicijo, ki bo zaustavila demokratični razkroj in zastavila gospodarsko in socialno obnovo na skupaj sprejetih vrednotah in izhodiščih.

Ni dovolj, da smo samo proti. Želimo tudi povedati, kaj podpiramo in kaj želimo uresničiti.

V okvirih civilnodružbenih skupin: Odbor za pravično in solidarno družbo, Alternativna akademija, Gibanje za družbeno odgovornost, Forum za demokracijo smo Izhodišča zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo pripravili:

dr. Dušan Keber, dr. Rado Bohinc, dr. Jože Mencinger, dr. Stane Pejovnik, dr. Rudi Rizman, dr. Slavko Splichal  , dr. Ivan Svetlik, dr. Darko Štrajn, dr. Vito Turk, dr. Niko Toš

Ljubljana, 1. oktober 2020 


[1] Besedilo deloma povzema naslednje dokumente:

  • MANIFEST ZA DRUGAČNO SLOVENIJO, Programske usmeritve Odbora za pravično in solidarno družbo, 2012
  • 10 ZAHTEV GIBANJA ZA DRUŽBENO ODGOVORNOST, 2018
  • IZJAVA Akademije za družbeno odgovornost, maj 2020

Odgovor Evropske komisije (Generalnega direktorata za migracije in notranje zadeve) na “Apel zoper razčlovečenje beguncev in prosilcev za azil v RS”

Ref. Ares(2020)5137554 -30/09/2020

EVROPSKA KOMISIJA                                                     

GENERALNI DIREKTORAT ZA MIGRACIJE IN NOTRANJE ZADEVE

Direktorat C: Migracije, zaščita in vizumi

Enota C.3: Azil

Bruselj HOME.C.3

Spoštovani,

Zahvaljujem se Vam za Vaše elektronsko sporočilo z dne 26. avgusta 2020, ki vsebuje pritožbo skupine „5 pred 12“ pri Evropski komisiji ter različnih mednarodnih in slovenskih organih v zvezi z migranti, ki protestirajo in gladovno stavkajo, ter v katerem opozarjate na ravnanje slovenskih organov s temi migranti ter obsojate pogoje sprejema in kršitve človekovih pravic v centru za tujce v Postojni. Navedli ste tudi, da prosilci za azil nimajo dostopa do pravne pomoči, nevladnih organizacij in zdravstvene oskrbe. Pozvan sem bil, naj kot vodja enote za azil pri GD za migracije in notranje zadeve odgovorim na Vaš dopis.

Evropska komisija zelo resno obravnava obtožbe o kršitvah človekovih pravic. Trdno smo prepričani, da sedanja kriza zaradi COVID-19 zahteva večjo solidarnost z državami članicami in med njimi, zlasti do najbolj prizadetih in najranljivejših skupin. Prav tako je ključnega pomena, da Evropska unija izpolnjuje svojo dolžnost in pomaga osebam, ki bežijo pred vojno in preganjanjem. Pravica do azila je določena v Pogodbi EU in mednarodnem pravu ter mora biti zagotovljena.

Komisija je ob obtožbah o slabem ravnanju z migranti vedno zaskrbljena in takšne primere jemlje resno. Domnevne kršitve pravil EU morajo obravnavati zadevne države članice. Evropska komisija bo pri opravljanju svoje vloge kot varuhinje Pogodbe spremljala primere, v katerih organi držav članic sistematično kršijo pravo EU, bodisi na podlagi upravne prakse bodisi s sprejetjem nacionalne zakonodaje, ki ni v skladu s pravili EU. Komisija nima pooblastil za preiskovanje posameznih primerov, vendar vztraja, da bi morali pristojni nacionalni organi za vse utemeljene obtožbe izvesti nepristransko preiskavo.

Ker ste pritožbo poslali tudi slovenskim organom, predpostavljamo (če nas ne obvestite o nasprotnem), da se strinjate, da se pritožba deli s slovenskimi organi, da bi jih opozorili na vaše pomisleke glede centra v Postojni. Komisija Vas bo obveščala o nadaljnjem razvoju dogodkov v zvezi s to zadevo.

S spoštovanjem,

[e-podpis]

Henrik Nielsen

Vodja enote

Boris Novak, Slovenija

Evropska komisija, 1049 Bruxelles/Brussel, BELGIQUE/BELGIË – telefon: +32 22991111

Elektronsko podpisan dne 30/09/2020 ob 17:01 (UTC+02) v skladu s členom 11 Sklepa Komisije C (2020) 4482

*****

APEL ZOPER RAZČLOVEČENJE BEGUNCEV IN PROSILCEV ZA AZIL

V REPUBLIKI SLOVENIJI

VARUHU ČLOVEKOVIH PRAVIC, G. PETRU SVETINI

PREDSEDNIKU DRŽAVE, G. BORUTU PAHORJU

VLADI RS, DRŽAVNEMU ZBORU RS, STRANKAM KOALICIJE IN OPOZICIJE, EVROPSKI KOMISIJI IN SVETU EVROPE, SLOVENSKI IN MEDNARODNI JAVNOSTI

Življenjske razmere, v katere so že nekaj mesecev pahnjeni stanovalci postojnskega Centra za tujce in prosilce za azil v Republiki Sloveniji, so nevzdržne. Gre za nesporno kršenje temeljnih človekovih pravic svobode gibanja in bivanja. Fotografije in posnetki, ki prihajajo izza postojnskih rešetk, so podobe groze, obupa in popolnega razčlovečenja. Razkrivajo trpljenje na meji mučenja in kličejo po takojšnjem ukrepanju pristojnih oblasti ter po javni,  politični in kazenski obsodbi vseh tistih, ki so odgovorni za nastalo situacijo. Ti šokantni posnetki nam sporočajo, da imamo po zaslugi aktualne vlade v Sloveniji sramoto, ki ji morda lahko rečemo koncentracijsko taborišče.

Posnetki, narejeni znotraj Centra, dokumentirajo po eni strani človeku nedostojne bivanjske pogoje, ki imajo za posledico izčrpavanje, nemočne proteste, samopoškodovanje iz obupa in popolno brezizhodnost prosilcev za azil, po drugi strani pa brezbrižnost in nasilje paznikov. V nebo vpijoča sta posnetka, objavljena dne 21. 8. 2020 na spletni strani Mladine. Na prvem je podoba rešetk, ki zapirajo vstop v hangar, v hangarju pa so kontejnerji, v katere so kot v konzerve nagneteni azilanti/begunci. Znotraj  rešetk, skozi katere jim sicer trikrat na dan podajajo hrano, vlada panika. Azilanti protestirajo, kričijo, obupano prosijo, kličejo na pomoč. Med njimi na tleh nepremično leži človek, ki več kot očitno potrebuje zdravniško pomoč.

Na drugem posnetku vidimo policista, ki le s težavo zadržuje lajajočega psa. (Vsi pa vemo, da policijski psi lajajo le na ukaz.) Policist s pobesnelo živaljo naganja prosilce za azil v kontejnerje. Itd., itd. Vsi ti posnetki srhljivo spominjajo na tiste izpred sedemdeset in več let. Manjkajo le še škornji in Sieg Heil. Kdo je odgovoren za to? Kdo je ukazal, da se v naši državi tako nečloveško ravna z ljudmi?

Podpisani nismo edini, ki nas je sram, da živimo v takšni Sloveniji. To ni več država demokracije, ampak avtokracije in kršenja temeljnih ustavno in zakonsko zavarovanih človekovih pravic ter mednarodnega prava. Ne dovolimo, da se v našem imenu izvaja tako nehumana, sadistična in rasistična politika do kogar koli, sploh pa ne do ljudi, ki so sicer nedovoljeno prestopili našo mejo, vendar le zato, ker iz svojih domovin bežijo zaradi skrajnega obupa in si želijo živeti človeka dostojno življenje. To pa je razlog, ki ga mednarodno pravo dovoljuje in ščiti. Nihče se ne podaja na tako nevarno in negotovo pot, če ni v to prisiljen. Begunsko potovanje pač ni turizem.

Nihče, tudi tisti, ki jim očitajo profiterstvo, češ da so zgolj ekonomski migranti, si ne zasluži tako nečloveške obravnave, kot smo ji priča v postojnskem Centru za tujce. Obsojamo tako ravnanje in pozivamo na odgovornost vlado RS, njenega predsednika, notranjega ministra in vse druge funkcionarje, ki so pristojni za oblikovanje azilantske politike. Že doslej je Slovenija sprejemala sramotno nizko število azilantov, obravnava prosilcev za azil na tako pošasten način pa ni le moralno in etično sporna, temveč je tudi protizakonita.

Ena izmed pozitivnih posledic strahotnega trpljenja in tragične usode milijonov beguncev v drugi svetovni vojni je povojna mednarodna zakonodaja, ki begunce ščiti. Slovenska zakonodaja oziroma točneje: njena praktična interpretacija s strani represivnih organov je že v prejšnjih letih boleče zaostajala za mednarodnimi standardi in primeri dobre prakse v bolj velikodušnih državah. V zadnjih letih so SDS in druge »domoljubne« stranke zahtevale smešno nizke »kvote« za sprejem azilantov po vzoru nehumane azilantske politike Višegrajske skupine držav, ki so iz komunizma skočile v brezpravje in rasizem. Z zavračanjem ljudi v stiski se je Slovenija oddaljila od jedra Evropske unije in izkazala boleče pomanjkanje solidarnosti s tistimi evropskimi državami, ki so nosile levji delež skrbi za begunce in azilante – z Nemčijo, Italijo, Belgijo, Švedsko. Vse to je seveda v nasprotju z demokratičnimi evropskimi standardi, z Evropo, ki smo ji še pred šestimi meseci kot država pripadali, resno pa krši tudi mednarodno pravo.

Zato zahtevamo, da se martirij postojnskih prosilcev za azil takoj konča. Zahtevamo, da vlada nemudoma preneha s samovoljnim zniževanjem življenjskih pogojev in standardov, v katerih živijo prosilci za azil ter da upošteva mednarodno pravo, evropsko zakonodajo, slovensko ustavo ter zakone. Zahtevamo, da vlada dovoli nevladnim organizacijam dostop do vseh, ki prosijo za azil v RS, tudi ljudem, ki jih je konfinirala v postojnskem Centru za tujce in prosilce za azil. Zahtevamo, da jim omogoči normalne bivanjske pogoje in zdravstveno oskrbo, gibanje, dnevno svetlobo, čist zrak, toplo vodo, toplo hrano …

Pričakujemo, da se bosta do tega bolečega problema javno opredelila tudi Varuh človekovih pravic, g. Peter Svetina, in Predsednik Republike, g. Borut Pahor.

Če ne obsodimo teh strašljivih podob trpljenja, pomeni, da smo pristali na popolno razčlovečenje in nam za življenje sočloveka ni več mar. Kot družba se v tem primeru približujemo popolnemu razkroju in razmeram, v katerih bo vse dovoljeno. Zato pozivamo slovensko javnost, da obsodi negativni odnos aktualne vlade do tujcev, migrantov, beguncev in prosilcev za azil v RS. Če tega ne storimo, bomo kmalu podobni prebivalcem Weimarske republike, ki na fotografijah in posnetkih mirno pijejo kavo in plešejo, medtem ko po cesti mimo njih ženejo ljudi v taborišča.

Postojnski Center za tujce in prosilce za azil se že nevarno približuje podobi novodobnega koncentracijskega taborišča. Če sedanja oblast v tej zvezi ničesar ne ukrene, bomo prisiljeni sklepati, da je edini razlog za katastrofalne in človeku nedostojne življenjske razmere beguncev in prosilcev za azil najbolj nizkotno izživljanje nad ljudmi. Nad ljudmi drugačne barve kože.

Skupina »5 pred 12«:

Draga Potočnjak

Boris A. Novak

Svetlana Makarovič

Dušan Šarotar

Ljubljana, 25. avgusta 2020

Nedostojna izjava dr. Blaža Mrevljeta

MINISTRSTVU ZA ZDRAVSTVO RS

ZDRAVNIŠKI ZBORNICI SLOVENIJE

Spoštovane, spoštovani,

zaradi skrajno nedostojne izjave (v priponki), ki si jo je o dr. Spomenki Hribar privoščil dr. Blaž Mrevlje, priznani specialist interne medicine, zahtevamo kot državljanke in državljani disciplinsko ukrepanje Ministrstva za zdravstvo RS in Zdravniške zbornice Slovenije. 

Najmanj, kar lahko ljudje – še posebej pa potencialni pacienti – pričakujemo od zdravnikov, je spoštovanje Hipokratove prisege in izogibanje politično motiviranemu demoniziranju drugače mislečih, ki vsebuje celo gnusno privoščljivost klicanja smrti nad sočloveka.  

Primerno bi bilo, da se dr. Mrevlje nemudoma javno in iskreno opraviči. 

To ni prvi tovrstni primer. Naj spomnimo le na grožnjo dr. Janeza Lavreta, direktorja Splošne bolnišnice Slovenj Gradec, novinarju Blažu Zgagi: »Ti ne boš šel na ventilator, boš kmalu pozitiven, pa da vidimo, ‘kk’ boš cvilil.«” Dr. Lavre se je sicer opravičil in odstopil kot direktor, vendar so se vladni krogi nato obnašali, kot da je bil dr. Lavre pravzaprav žrtev. 

Skrajni čas je torej, da Ministrstvo za zdravstvo RS in Zdravniška zbornica Slovenije vzpostavita potrebne profesionalne in moralne standarde, tudi s kaznovanjem in javno kritiko zdravnikov, ki so pripravljeni političnim strastem žrtvovati celo temeljno človeško etiko in zdravniški kodeks.

Podpisane in podpisani:

dr. Boris A. Novak

dr. Boris Vezjak

dr. Božidar Flajšman

dr. Svetlana Slapšak

dr. Božidar Slapšak

dr. Vlado Miheljak

dr. Milena Mileva Blažić

dr. Dušan Keber

dr. Vito Turk

dr. Maca Jogan

dr. Vesna Leskošek

Vinko Möderndorfer

dr. Božo Repe

dr. Darko Štrajn

dr. Niko Toš

dr. Mitja Sardoč

dr. Rado Riha

dr. Rudi Rizman

dr. Rajko Muršič

dr. Dušan Plut

dr. Metka Mencin

***

Zapisano stališče dr. Mrevljeta:

Odstop od Istanbulske konvencije moramo preprečiti!

V Forumu za demokracijo izražamo veliko zaskrbljenost nad pozivom Sloveniji, da odstopi od leta 2011 soglasno sprejete »Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima«, s katero so se članice zavezale k preprečevanju in pregonu nasilja, ki ga ne moremo dojemati kot zasebne zadeve, ampak je naša dolžnost, da ga s celovitimi in medsebojno povezanimi ukrepi preprečujemo, nudimo zaščito žrtvam in končno kaznujemo storilce.

Naša država je konvencijo podpisala leta 2011, jo leta 2015 ratificirala in kasneje glede na njene zahteve tudi uskladila del svoje zakonodaje. Kot škandalozno in nadvse pomenljivo razumemo že gesto, da Poljska v Sloveniji prepoznava zvestega partnerja, pripravljenega podpreti idejo odstopa od ti. Istanbulske konvencije, kar bi v praksi več kot očitno pomenilo opuščanje ukrepov, povezanih z varnostjo in zaščito žrtev nasilja. Takšno ravnanje razumemo kot dokaz katastrofalne zunanje politike, ki jo vodi vlada Janeza Janše v smeri približevanja višegrajski skupini, s čimer se želi odmakniti od evropskih demokratičnih norm in tudi od pravnih ali zakonskih okvirjev Evropske unije. Žal smo demonstracijo tovrstnih teženj in ideološkega zbliževanja višegrajskega kluba lahko spremljali tudi na nedavnem Blejskem strateškem forumu.

Pobude odstopa od omenjene konvencije, ki jo vodi poljski minister za pravosodje Zbigniew Ziobro, ni mogoče razložiti mimo poljske notranjepolitične situacije stalnih ideoloških napadov na feminizem, sklicevanja na izmišljeno »teorijo spola«, kratenja pravic ženskam, vključno z idejo o popolni prepovedi splava, pa tudi pregona in demonizacije LGBT+ skupnosti v duhu nekakšne svete vojne proti domnevni »homoseksualni ideologiji«.

Deplasirano bi bilo reči, da od vlade pričakujemo zavrnitev poljske pobude, saj je splošno znano, da prezira mnenje akademskih in intelektualnih krogov in se požvižga na tovrstna svarila. Zato lahko zgolj pozovemo politično opozicijo, akademsko sfero, civilno družbo in medije, da se glede na svoj položaj odzovejo in storijo vse v smeri preprečitve možne podpore nadaljevanju ogrožanja elementarnih človekovih pravic in svoboščin sredi obsežnega posega v demokracijo, kakršnemu smo priča in kjer naša država očitno postaja priljubljena izbira za iskanje zavezništva pri tistih avtokratskih evropskih državah, ki so teptanje pravic izbrale za svoje politično vodilo.

Forum za demokracijo

(111 podpisov, razvrščenih po abecedi):

Milica Antić Gaber

Sonja Bezjak

Milena Mileva Blažić

Sanja Cukut Krilić

Aleš Črnič

Božidar Debenjak

Jasminka Dedić

Srečo Dragoš

Miran Erič

Božidar Flajšman

Marko Fonović

Peter Glavič

Tatjana Greif

Nataša Gregorič Bon

Tomaž Grušovnik

Mitja Hafner Fink

Miran Hladnik

Marjan Hočevar

Spomenka Hribar

Maca Jogan

Dušan Keber

Darja Kerec

Rudi Klanjšek

Peter Klepec

Igor Koršič

Drago Kos

Živa Kos

Bogomir Kovač

Kristof Jacek Kozak

Lev Kreft

Metka Kuhar

Roman Kuhar

Vesna Leskošek

Uršula Lipovec Čebron

Andrej Lukšič

Breda Luthar

Oto Luthar

Matjaž Kmecl

Jasna Mažgon

Metka Mencin

Vlado Miheljak

Vesna Mikolič

Vinko Möderndorfer

Matjaž Mulej

Rajko Muršič

Boris A. Novak

Tanja Oblak Črnič

Luka Omladič

Stanislav Pejovnik

Dragan Petrovec

Jože Pirjevec

Andrej Pleterski

Dušan Plut

Jasna Podreka

Martin Pogačar

Marko Polič

Olga Poljšak Škraban

Milko Poštrak

Martin Premk

Dušan Radonjič

Špela Razpotnik

Danijel Rebolj

Tanja Rener

Božo Repe

Rado Riha

Rudi Rizman

Renata Salecl

Mitja Sardoč

Peter Simonič

Boris Sket

Božidar Slapšak

Svetlana Slapšak

Marjan Smrke

Branko Soban

Slavko Splichal

Ivan Svetlik

Marjan Šimenc

Aleš Škraban

Iztok Šori

Ivan Šprajc

Renata Šribar

Damijan Štefanc

Darko Štrajn

Jelica Šumič Riha

Peter Tancig

Simona Tancig

Veronika Tašner

Marina Tavčar Krajnc

Borut Telban

Marjan Toš

Niko Toš

Vito Turk

Mirjana Ule

Peter Umek

Tomaž Vec

Mitja Velikonja

Valerija Vendramin

Matjaž Vesel

Boris Vezjak

Aleš Vodopivec

Barbara Vodopivec

Nina Vodopivec

Katja Zabukovec Kerin

Darij Zadnikar

Anja Zalta

Simona Zavratnik

Aleš Završnik

Pavel Zgaga

Marcela B. Zorec

Tomaž Zupančič

Sonja Žorga

Apel zoper razčlovečenje beguncev in prosilcev za azil v republiki Sloveniji

VARUHU ČLOVEKOVIH PRAVIC, G. PETRU SVETINI, PREDSEDNIKU DRŽAVE G. BORUTU PAHORJU, VLADI RS, DRŽAVNEMU ZBORU RS, STRANKAM KOALICIJE IN OPOZICIJE, EVROPSKI KOMISIJI IN SVETU EVROPE, SLOVENSKI IN MEDNARODNI JAVNOSTI

Življenjske razmere, v katere so že nekaj mesecev pahnjeni stanovalci postojnskega Centra za tujce in prosilce za azil v Republiki Sloveniji, so nevzdržne. Gre za nesporno kršenje temeljnih človekovih pravic svobode gibanja in bivanja. Fotografije in posnetki, ki prihajajo izza postojnskih rešetk, so podobe groze, obupa in popolnega razčlovečenja. Razkrivajo trpljenje na meji mučenja in kličejo po takojšnjem ukrepanju pristojnih oblasti ter po javni,  politični in kazenski obsodbi vseh tistih, ki so odgovorni za nastalo situacijo. Ti šokantni posnetki nam sporočajo, da imamo po zaslugi aktualne vlade v Sloveniji sramoto, ki ji morda lahko rečemo koncentracijsko taborišče.

Posnetki, narejeni znotraj Centra, dokumentirajo po eni strani človeku nedostojne bivanjske pogoje, ki imajo za posledico izčrpavanje, nemočne proteste, samopoškodovanje iz obupa in popolno brezizhodnost prosilcev za azil, po drugi strani pa brezbrižnost in nasilje paznikov. V nebo vpijoča sta posnetka, objavljena dne 21. 8. 2020 na spletni strani Mladine. Na prvem je podoba rešetk, ki zapirajo vstop v hangar, v hangarju pa so kontejnerji, v katere so kot v konzerve nagneteni azilanti/begunci. Znotraj  rešetk, skozi katere jim sicer trikrat na dan podajajo hrano, vlada panika. Azilanti protestirajo, kričijo, obupano prosijo, kličejo na pomoč. Med njimi na tleh nepremično leži človek, ki več kot očitno potrebuje zdravniško pomoč.

Na drugem posnetku vidimo policista, ki le s težavo zadržuje lajajočega psa. (Vsi pa vemo, da policijski psi lajajo le na ukaz.) Policist s pobesnelo živaljo naganja prosilce za azil v kontejnerje. Itd., itd. Vsi ti posnetki srhljivo spominjajo na tiste izpred sedemdeset in več let. Manjkajo le še škornji in Sieg Heil. Kdo je odgovoren za to? Kdo je ukazal, da se v naši državi tako nečloveško ravna z ljudmi?

Podpisani nismo edini, ki nas je sram, da živimo v takšni Sloveniji. To ni več država demokracije, ampak avtokracije in kršenja temeljnih ustavno in zakonsko zavarovanih človekovih pravic ter mednarodnega prava. Ne dovolimo, da se v našem imenu izvaja tako nehumana, sadistična in rasistična politika do kogar koli, sploh pa ne do ljudi, ki so sicer nedovoljeno prestopili našo mejo, vendar le zato, ker iz svojih domovin bežijo zaradi skrajnega obupa in si želijo živeti človeka dostojno življenje. To pa je razlog, ki ga mednarodno pravo dovoljuje in ščiti. Nihče se ne podaja na tako nevarno in negotovo pot, če ni v to prisiljen. Begunsko potovanje pač ni turizem.

Nihče, tudi tisti, ki jim očitajo profiterstvo, češ da so zgolj ekonomski migranti, si ne zasluži tako nečloveške obravnave, kot smo ji priča v postojnskem Centru za tujce. Obsojamo tako ravnanje in pozivamo na odgovornost vlado RS, njenega predsednika, notranjega ministra in vse druge funkcionarje, ki so pristojni za oblikovanje azilantske politike. Že doslej je Slovenija sprejemala sramotno nizko število azilantov, obravnava prosilcev za azil na tako pošasten način pa ni le moralno in etično sporna, temveč je tudi protizakonita.

Ena izmed pozitivnih posledic strahotnega trpljenja in tragične usode milijonov beguncev v drugi svetovni vojni je povojna mednarodna zakonodaja, ki begunce ščiti. Slovenska zakonodaja oziroma točneje: njena praktična interpretacija s strani represivnih organov je že v prejšnjih letih boleče zaostajala za mednarodnimi standardi in primeri dobre prakse v bolj velikodušnih državah. V zadnjih letih so SDS in druge »domoljubne« stranke zahtevale smešno nizke »kvote« za sprejem azilantov po vzoru nehumane azilantske politike Višegrajske skupine držav, ki so iz komunizma skočile v brezpravje in rasizem. Z zavračanjem ljudi v stiski se je Slovenija oddaljila od jedra Evropske unije in izkazala boleče pomanjkanje solidarnosti s tistimi evropskimi državami, ki so nosile levji delež skrbi za begunce in azilante – z Nemčijo, Italijo, Belgijo, Švedsko. Vse to je seveda v nasprotju z demokratičnimi evropskimi standardi, z Evropo, ki smo ji še pred šestimi meseci kot država pripadali, resno pa krši tudi mednarodno pravo.

Zato zahtevamo, da se martirij postojnskih prosilcev za azil takoj konča. Zahtevamo, da vlada nemudoma preneha s samovoljnim zniževanjem življenjskih pogojev in standardov, v katerih živijo prosilci za azil ter da upošteva mednarodno pravo, evropsko zakonodajo, slovensko ustavo ter zakone. Zahtevamo, da vlada dovoli nevladnim organizacijam dostop do vseh, ki prosijo za azil v RS, tudi ljudem, ki jih je konfinirala v postojnskem Centru za tujce in prosilce za azil. Zahtevamo, da jim omogoči normalne bivanjske pogoje in zdravstveno oskrbo, gibanje, dnevno svetlobo, čist zrak, toplo vodo, toplo hrano …

Pričakujemo, da se bosta do tega bolečega problema javno opredelila tudi Varuh človekovih pravic, g. Peter Svetina, in Predsednik Republike, g. Borut Pahor.

Če ne obsodimo teh strašljivih podob trpljenja, pomeni, da smo pristali na popolno razčlovečenje in nam za življenje sočloveka ni več mar. Kot družba se v tem primeru približujemo popolnemu razkroju in razmeram, v katerih bo vse dovoljeno. Zato pozivamo slovensko javnost, da obsodi negativni odnos aktualne vlade do tujcev, migrantov, beguncev in prosilcev za azil v RS. Če tega ne storimo, bomo kmalu podobni prebivalcem Weimarske republike, ki na fotografijah in posnetkih mirno pijejo kavo in plešejo, medtem ko po cesti mimo njih ženejo ljudi v taborišča.

Postojnski Center za tujce in prosilce za azil se že nevarno približuje podobi novodobnega koncentracijskega taborišča. Če sedanja oblast v tej zvezi ničesar ne ukrene, bomo prisiljeni sklepati, da je edini razlog za katastrofalne in človeku nedostojne življenjske razmere beguncev in prosilcev za azil najbolj nizkotno izživljanje nad ljudmi. Nad ljudmi drugačne barve kože.

Skupina »5 pred 12«:

Draga Potočnjak

Boris A. Novak

Svetlana Makarovič

Dušan Šarotar

Ljubljana, 25. avgusta 2020

Krogi pekla od Srebrenice do Slovenije

Boris A. Novak

KROGI PEKLA OD SREBRENICE DO SLOVENIJE ali JANEZ JANŠA,  BAN ALPSKO-JADRANSKE ORBANOVINE 

Janševa izjava, da so za genocid v Srebrenici krivi komunisti, je neodgovorna simplifikacija, cinična manipulacija s politikantskimi nameni. Da je tako nečloveško sporočilo poslal v svet prav na dan petindvajsetletnice tragedije v Srebrenici, 11. julija 2020, priča o popolni odsotnosti etičnega kompasa. To me je prizadelo kot človeka, med drugim zato, ker sem z dvema vejama sorodnikov tesno navezan na Bosno in Hercegovino. Ogorčen sem tudi kot organizator humanitarne pomoči Slovenskega in Mednarodnega PEN-a za begunce iz nekdanje Jugoslavije in kolege književnike iz obleganega Sarajeva med vojno v devetdesetih letih.

Značilno je, da prav Janša, ki je bil radikalni komunist v obdobju, ko je to pomenilo imeti veliko oblast nad drugimi, zdaj demonizira vse, ki se z njim ne strinjamo, kot  komunistične zločince.

Ne more biti nobenega dvoma, da je Jugoslovanska »ljudska« armada prisegala na program Zveze komunistov Jugoslavije, vendar je s pripisovanjem genocida v Srebrenici komunistični doktrini Janša osvobodil odgovornosti resnične krivce tega krvoprelitja – klavske enote generala Mladića in političnega vodje Radovana Karadžića, opite z velikosrbskimi idejami Slobodana Miloševića. Jugoslovanska »ljudska« armada, ki je bila eden izmed glavnih povzročiteljev vojn v nekdanji zvezni državi, je bila zastarela, retardirana ideološka struktura, ki je izgubila občutek za realnost. Ustavno določeno obrambo nekdanje skupne države pred zunanjo nevarnostjo je razumela kot pravico do napada na svoje lastne državljane. Med k sreči kratko in neuspešno agresijo na Slovenijo je bila JLA še zmeraj sestavljena iz častnikov in vojakov različnih narodnosti, a je zelo hitro, že poleti 1991, v času napada na Hrvaško, JLA doživela notranje »etnično čiščenje«, ideološko se je znebila uradno razglašenega internacionalizma in se sprevrgla v ubijalski vojaški stroj. Genocid v Srebrenici julija 1995, proti koncu dolge vojne, ni imel več nikakršne zveze s komunizmom, ampak je šlo za zločin, ki so ga zagrešili ekstremni srbski nacionalisti. Dejstvo, da so mnogi oficirji, ki so poveljevali temu pokolu, bili svojčas člani ZKJ, nima tu nikakršne teže več: nekaj let pred tem so bili člani ZKJ, ker brez partijske knjižice pač ni bilo kariere v Armadi, nato pa so se do komolcev in kolen pogreznili v kri.

Komunistični projekt je bil izvorno internacionalističen (vsaj deklarativno), in ne nacionalističen; pri večnacionalnih državah je nacionalizem predstavljal največjo nevarnost. Prav zaradi strašnega krvnega davka, ki so ga zahtevali medetnični obračuni na tleh nekdanje Jugoslavije med drugo svetovno vojno, je jugoslovanski komunizem zgradil ideologijo »bratstva in enotnosti«, ki je – tudi z državno represijo – preprečevala  ponavljanje pokolov med »bratskimi narodi«. Tita niso po naključju imenovali »poslednji Habsburžan«: mednacionalna trenja je reševal s politiko »korenčka in palice«.

Ideologija »bratstva in enotnosti« je doživela največji uspeh prav v Bosni in Hercegovini, saj je ponujala upanje, da je etnične in religiozne razlike mogoče preseči z vero v vsečloveško in bratsko naravo vseh narodov. Zvezna (Kardeljeva) ustava iz l. 1974 je prvič v zgodovini dala status narodnosti tudi Muslimanom, ki so bili za to uradno priznanje tako hvaležni Jugoslaviji, da niti po agresiji JLA na Slovenijo in Hrvaško l. 1991 mnogi niso verjeli, da jim grozi takojšnja vojna nevarnost prav s strani »Jugoslavije«, ki jim je »toliko dala«; prav to je eden izmed glavnih in tragičnih razlogov za nepripravljenost Bošnjakov na obleganje Sarajeva in začetek krvave vojne v BiH. Muslimanski pisateljski kolegi in kolegice so mi pripovedovali, da jim je Radovan Karadžić še – dobesedno! – na predvečer začetka bombardiranja Sarajeva prisegal: »Pa kako možete vjerovati da bi ja pucao na vas? Pa mi smo prijatelji, mi smo braća …« In so mu z olajšanjem verjeli … do naslednjega jutra.

Če pa Janša že vztraja pri odgovornosti Partije za Srebrenico, potem bi bilo edino logično in konsekventno, da zastavimo tudi vprašanje njegove lastne soodgovornosti za »komunistične zločine«, kot se rad izraža. Toda ne, Janša je zmeraj in vselej nedolžen, Janša je večna žrtev, Janša je bil žrtev komunizma celo takrat, ko je kaplarsko vodil mladince na romanja v Kumrovec, rojstni kraj Josipa najljubšega mu Broza, maršala največjega mu Tita.   

V izjavi o Srebrenici očitno govori o sebi, saj je sam najbolj tipičen primer obrata vzhodnoevropskega komunizma v destruktivni nacionalizem:iz oportunističnega partijskega karierista, fanatičnega funkcionarja Zveze socialistične mladine in zagrizenega učitelja predvojaške vzgoje se je sprevrgel v strupenega  rasista. Za nekdanje socialistične države je značilna degeneracija komunistov – ali, točneje rečeno: komunističnih karieristov – v ekstremne nacionaliste in rasiste. Zamenjali so le politične barve in ideološka gesla, metode so pa enake. Da bi prikrili resnico svoje preteklosti, so se prisiljeni neprenehoma ideološko napenjati ter iz petnih žil kričati in napadati komunizem trideset let po njegovem izginotju. Danes komunistov ni nikjer več … razen njih samih, teh zakrinkancev, vseh teh janš, gorenakov in drugih kremenitih slovenskih korenjakov.

Oglejmo si historiat tega zagrizenega komunističnega boja proti komunizmu.

Zgodba se začne v »svinčenih« sedemdesetih letih, ko je Zveza komunistov  Jugoslavije v imenu »bratstva in enotnosti« zatrla prvi veliki val nacionalističnih gibanj ter v pričakovanju Titove smrti z represivnimi ukrepi znova »zabetonirala« celotno družbo. Politični sistem je v paniki zapiral javni in kulturni prostor, ponovno posegal po zapornih kaznih (novinar Viktor Blažič in sodnik Franc Miklavčič zaradi Kocbekovega intervjuja Borisu Pahorju o povojnih pobojih, pisatelj Drago Jančar pa – zaradi česa? … zaradi ničesar), ukinjal ali dušil literarne in družboslovne revije, obenem pa se je do oglušujočih ideoloških decibelov okrepila obnovljena komunistična retorika, votlo doneča, ker je bila do neznosnosti izpraznjena.

V tistem času se je šepetaje razširjal vic: »Kako se imenuje Jugoslavija po Titovi smrti? – Titanik.« Da, ta šala razkriva kruto resnico, konec velike utopične zgodbe, razpad jugoslovanskega projekta »bratstva in enotnosti« ter padec socializma, zgodovinskega  političnega projekta 20. stoletja, ki je najprej ideološko skrepenel v totalitaristično strahovlado, spričo spodletele demokratizacije pa se je v obdobju jugoslovanskih vojn še zadnjič vrnil kot vampir krvoločnega nacionalizma.    

Med repetitivnimi ideološkimi megafoni zadnjega obdobja krčevite politične represije sta bila tudi Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS), v kateri je svojo politično pot začel Janez Janša, in žal Tribuna, ki jo je na prelomu sedemdesetih in osemdesetih let urejal Igor Bavčar, tudi kot odgovorni urednik. Ta časopis si je sicer v desetletjih jugoslovanskega socializma priboril velike zasluge za demokratizacijo, a prav tedaj je bil v »režimski« fazi, ki se je kazala tako, da so partijski karieristi z ultralevičarsko pozo preklinjali kritične intelektualce in kulturnike kot izdajalce delavskega razreda. V normalnih družbenih razmerah bi take nebuloze pripisal mladostni razviharjenosti. Če se pa enako nora, uničevalska logika z na glavo obrnjenim ideološkim predznakom pojavi pri istih ljudeh štirideset let pozneje, jo je  treba vzeti zares, kot temeljni (pol)intelektualni in (a)moralni dispozitiv.

Naj iz dolge serije napadov citiram le nekaj odlomkov iz članka O narodnem socializmu, ki je bil objavljen v tematskem sklopu Proti narodnemu socializmu prvomajske številke Tribune 30. aprila 1980 (letnik 29, št. 16), se pravi – sic! – tik pred Titovo smrtjo:  

In kdo so ti narodni socialisti, kdo so ti ideologi narodnega socializma? (…)

Ko človek bere njihove proste spise, bi jim skoraj verjel, kakšni revčki so, da so pravi libertini, ki jih oblast preganja in zatira. Vse prej kot to! Ti gospodje in gospe so sami na oblasti. Ti inteligenti dejansko imajo svoje mesto v slovenski kulturi, in to vladajoče mesto. Ta gosposka je vladajoči razred v slovenski kulturi in če je v slovenski kulturi kdo zatiran, odrivan, deprivilegiran, je to v prvi vrsti marksizem. Ta buržoazna gosposka ima v svojih rokah vodilne pozicije v vseh državnih in nedržavnih ideoloških aparatih in nezanemarljivo participira pri prisvajanju presežne vrednosti in seveda pri potrošnji le-te. (…)

V kulturi ima slovenska buržoazija najmočnejše pozicije. Kultura je privilegirano mesto buržoaznega razrednega boja. Da bi si te pozicije obdržala, pošilja svoje ideologe v sveto vojno proti razrednemu boju. Zagotoviti je treba, da razredni boj vsaj v kulturo ne bi segel. To je spet uspelo ravno stalinizmu in to je tudi centralna točka Mao Zedongove kritike Stalina. (…)

In da ne bo na koncu povsem razredno napačnega branja teksta. Cilj tega teoretskega  spopada je bil odpreti razredno fronto na teh “kulturnih s trnovimi kronami posejanih poljanah”. S perspektivo dokončnega zgodovinskega uničenja slovenskih narodnih socialistov, skupaj z vsemi svobodnimi strelci in z vso mlajšo, srednjo in staro generacijo buržoaznih kulturnih krošnjarjev vred, t. j. ideološkega stebra slovenske buržoazije. S perspektivo komunizma:

NAJ ŽIVI PROLETARSKA REVOLUCIJA!

UREDNIŠTVO

Temeljna kletvica in grožnja tega članka figurira že v naslovu: »narodni socializem« je »nacional-socializem«, torej »nacizem«. Kritični intelektualci in kulturniki kot »narodni socialisti« smo bili torej označeni kot »nacional-socialisti« alikratko malo – »nacisti«. Uredništvo Tribune je torej intelektualcem in kulturnikom pred štiridesetimi leti napovedalo »perspektivo komunizma« kot »perspektivo dokončnega zgodovinskega uničenja«!  

Glavna tarča teh podlih napadov je bil Dušan Pirjevec – Ahac, eden izmed prvih slovenskih partizanov, povojni disident in intelektualec, ki je s svojim mišljenjem bistveno zaznamoval tedanjo mlado kritično generacijo. Ko se mu je v bran postavila Spomenka Hribar, je bila deležna enakega zaničevanja.

Nobena izmed teh inkvizicijskih obsodb ni bila avtorsko podpisana oziroma jih je v skladu s kolektivistično ideologijo podpisovalo kar celotno »uredništvo«. V tem ozračju se je očitno oblikoval tudi Janez Janša, tedaj nadebudni funkcionar ZSMS. Grožnja intelektualcem in kulturnikom z »razrednim bojem«, »diktaturo proletariata« in »dokončnim zgodovinskim uničenjem« je Janševa izvorna patološka obsesija, ki ga preganja do današnjih dni – on pa jo zdravi tako, da preganja nas.

Lamentacije teh partijskih papig o privilegijih buržoaznih kulturnikov, »te gosposke«, »vladajočega razreda v slovenski kulturi«, »svobodnih strelcev« in »kulturnih krošnjarjev«, so podobne lamentacijam sedanjega ministra za kulturo, dr. Vaska Simonitija, o privilegijih »kulturnikov, ki so na državne jasli pripeti« (Demokracija, 23. 7. 2020, str. 25).  

Osupljiva je radikalnost revolucionarne drže in antologijska je kritika Stalina kot premalo radikalnega revolucionarja v članku O socializmu iz iste številke Tribune:  

Stališče, da so za socializem vsi, je par excellence stalinistično stališče. Stalinizem je družba socialističnih posameznikov. Stalinizem je družba prijateljskih razredov. Stalinizem je udušitev, zanikovanje, demontaža proletarskega razrednega boja. Stalinizem je destrukcija diktature proletariata. Stalinizem je razredna družba brez razrednih bojev. Politikanti filozofske poezije biti, svobodnih misli in besed si seveda umišljajo, da so antistalinisti.

20. maja 1980 sem ogorčen napisal in poslal uredništvu Tribune protest, naslovljen Proti lumpom, v katerem sem med drugim zapisal:

Anonimni pisci tega članka sami sebe oklicujejo za avantgardo svetovne proletarske revolucije. Ti samozvani marksistični teoretiki vsak svoj članek končajo z geslom: NAJ ŽIVI PROLETARSKA REVOLUCIJA! Jaz pa tem anonimusom izjavljam naslednje: vaše metode niso metode proletarske revolucije, temveč metode političnega denunciantstva! Vi niste nikakršni proletarci, ampak kvečjemu – LUMPENPROLETARCI! Ker je beseda predolga, vas imenujem kar – LUMPI! (…)

Zavedam se, da me boste napadli kot reakcionarja, buržuja in kar je še teh vaših psovk. Prav! Toda jaz imam vsaj pogum, da se s polno moralno in materialno, človeško in državljansko odgovornostjo podpišem.

Uredništvu Tribune sem takrat poslal kar tri izvode protesta, da se tekst ne bi izgubil, kot se med lumpi rado dogaja. Niso objavili niti enega. – Štirideset let pozneje ugotavljam, da sem glede teh lumpov imel popolnoma prav.

Star vic v neštetih variantah, a vselej z isto rimo, da so komunisti in fašisti isti, se mi je zmeraj zdel ljudska simplifikacija. A tokrat ima popolno pokritje in dodatno zaostritev s paradoksalnim obratom stališč, s peklensko dialektiko »istega«: mladi »tovariši« so l. 1980 kot »komunisti« grozili »nacistom«, »zreli« Janša in njegovi janšisti pa štirideset let pozneje, l. 2020, grozijo »komunistom«. Vse drugo je isto, tudi tarča: zmeraj smo to mi, kritični intelektualci in kulturniki, le da smo bili l. 1980 »nacisti«, danes, l. 2020, pa smo »komunisti«.

Igor Bavčar je po aretaciji Janše 31. maja 1988 ustanovil Odbor za varstvo človekovih pravic, v času Demosove vlade in vojne bil notranji minister, da bi v zadnjih letih kot poslovnež zaradi finančnih malverzacij obtičal v zaporu. Če sta biografiji teh dveh «nacionalnih junakov« portret Slovenije v zadnjih desetletjih, potem je podoba frapantna po dramatičnih vzponih in padcih, zajema pa neverjetno širok diapazon od ortodoksnega komunizma prek disidentske kritike do »brutalnosti prvobitne akumulacije kapitala« (Marxovo izrazoslovje), radikalnega nacionalizma in diktatorskih pretenzij.

V izogib nesporazumom moram biti jasen: moj oče Ante Novak je bil predvojni komunist, »prakomunist«, kot je samega sebe označeval, triindvajsetkrat zaprt, eden prvih slovenskih partizanov, kot komandant in komisar dvakrat obsojen na smrt s strani Glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije ter Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije. Večina članov družine Novak je nečloveško trpela in izgubila življenje na najgrozovitejše možne načine, v gestapovskih mučilnicah in koncentracijskih taboriščih, dva med njimi, predana komunista,  pa sta bila na zavraten način ubita s strani lastnih tovarišev.

Janša in janšisti me nenehno zmerjajo, da sem po genetični liniji morilec, a v nasprotju z njim in z njimi jaz nikoli nisem bil član ZK. Bil sam disident (tega izraza takrat sicer nismo uporabljali), skupaj z Nikom Grafenauerjem, Tinetom Hribarjem, pokojnim Andrejem Inkretom, Svetlano Makarovič in Dimitrijem Ruplom sem bil eden izmed ustanoviteljev Nove revije. Po politični odstavitvi Grafenauerja kot glavnega in Rupla kot odgovornega  urednika, ki je sledila izidu 57. številke NR s »prispevki za slovenski nacionalni program« februarja 1987, sem na predlog uredništva in zbora sodelavcev prevzel vlogo glavnega in odgovornega  urednika Nove revije. Čeprav se nisem povsem strinjal s tezami svojih kolegov, sem to težko nalogo sprejel in odločno izpolnjeval v veri, da je treba za vsako ceno zaščititi uredniške kolege in avtorje 57. številke (predvsem Iva Urbančiča in Franceta Bučarja) pred političnim in sodnim preganjanjem ter rešiti Novo revijo, ki je poleg Mladine igrala ključno vlogo v procesu demokratizacije slovenske in jugoslovanske družbe. Bilo nam je namreč jasno, da bi se z ukinitvijo Nove revije in Mladine možnost družbene kritike usodno zaprla in bi sledila Noč dolgih nožev, kot jo je preroško napovedal Vlado Miheljak. Iz nevarnih situacij, kot je bilo udbovsko zaslišanje novinarja Viktorja Blažiča in mene zaradi kritike protiustavnih političnih in pučističkih ambicij JLA, me je s svojimi izkušnjami in nasveti reševal moj oče, »prakomunist«.Grožnje Novi reviji zveznega javnega tožilca Miloša Bakića in admirala Branka Mamule, zveznega sekretarja za ljudsko obrambo, so napovedale  »sojenje četverici«  – novinarjem Mladine Janši, pokojnemu Davidu Tasiću, Franciju Zavrlu in podoficirju JLA Ivanu Borštnerju – nekaj mesecev pozneje, l. 1988, pred vojnim sodiščem v Ljubljani. Tako jaz kot moj oče, »prakomunist«, sva bila med prvimi, ki so protestirali, Ante v Mostecu skupaj s skupino »prakomunistov«, med katerimi je bil tudi Milan Apih, njegov sotrpin iz kaznilnice Sremska Mitrovica, avtor legendarne pesmi Bilećanka. To je faza, v kateri je Janša deloval kot kritičen intelektualec, zaporna kazen pa je njegovi osebnosti v očeh javnosti podelila mitične razsežnosti, velik ugled, ki si ga je s svojo problematično politiko zelo hitro sam zapravil. Proces zoper »četverico« je imel prelomne zgodovinske posledice: zaradi očitnega protidemokratičnega pritiska JLA in zveznih oblasti se je zlomila lojalnost večine Slovencev jugoslovanski federaciji. Pred tem ni nihče resno razmišljal o samostojnosti Slovenije; šele po sojenju »četverici« se je ta prej utopična misel pokazala kot zgodovinska opcija in celo nujnost.

Od tod naprej je zgodovina nekdanje skupne države doživljala čedalje hitrejši in bolj ubijalski tempo. Vsakomur, kdor je doživel ta strašni čas in količkaj pozna polpreteklo zgodovino, je jasno, da je Janšev čivk, poslan prav na dan obletnice srebreniške tragedije, 11. julija, ogabna neumnost, prozorna in brezobzirna manipulacija, ki odpira rane: »Pokola v Srebrenici ne bi bilo, če bi na ozemlju bivše Jugoslavije po njenem razpadu počistili  komunistično ideologijo in obsodili povojne poboje v Sloveniji in drugod.« Presenečen nad ogorčenimi reakcijami v Bosni in Sloveniji, je Janša poskušal popraviti slab vtis in utemeljiti svoje infantilno stališče z enako rokohitrskim, patetičnim in diletantskim čivkom: »Pokola v Srebrenici ne bi bilo, če bi Združeni narodi komunistične genocide obsodili enako kot holokavst.« Bilo bi smešno, če ne bi bilo tako žalostno in strašno!

Pravzaprav je čudno, da je Janša sploh omenil Srebrenico; bilo bi pametneje, če bi držal jezik za zobmi. Raziskovalna novinarja Matej Šurc in Blaž Zgaga sta pred nekaj leti objavila trilogijo V imenu države, ki vsebuje številne dokumente o Janševi trgovini z orožjem v času vojne in pozneje. Janša nikoli ni demantiral teh dokumentov, avtorjev pa nikoli ni tožil zaradi klevete, kar je sicer njegova navada za vsako malenkost. Janševo izjavo o Srebrenici je na spletni strani Mladine 14. julija 2020 komentiral Matej Šurc:

21. julija 1993 je Janša namreč z velikim pompom “odkril” orožje na mariborskem letališču. Tam so našli 120 ton orožja, več kot 11 tisoč kalašnikovk, 750 tisoč kosov streliva, 40 minometov z več kot devetsto minami in 25 raketometov z 210 raketami. Orožje je bilo kitajske izdelave, prišlo je iz Sudana, namenjeno pa je bilo za oborožitev Armade BiH, ki je branila suverenost in neodvisnost mednarodno priznane Bosne in Hercegovine. Transport je potekal v režiji ameriške Cie, seveda z vednostjo Clintonove administracije, ki je kljub embargu na orožje takrat zamižala na obe očesi. Hotela je pomagati krvaveči državi, ki so jo trgali pobesneli Karadžićevi in Mladićevi klavci s pomočjo njunega političnega botra Miloševića, na drugi strani je svoje grabežljive lovke proti BiH stegovala tudi Tuđmanova Hrvaška.

Šurc je posebej poudaril, da je bilo orožje »namenjeno resničnim branilcem (armadi BiH)«, da pa nikoli ni prišlo v prave roke. In razlog? »Janša je orožje “odkril”, da bi obračunal s svojimi političnimi nasprotniki in hkrati, da bi preusmeril pozornost drugam, saj so mu organi pregona takrat že krepko dihali za ovratnik zaradi nelegalne trgovine z orožjem, povezane s Hrvaško.«

Nikoli ne bomo vedeli, kaj bi taka pošiljka orožja pomenila za obrambo Bosne in Hercegovine. Nikoli ne bomo vedeli, ali bi s pomočjo tega orožja branilci zmogli preprečiti tragedijo Srebrenice. Je pa povsem jasno, da je Janez Janša zadnji človek na tem svetu, ki bi smel drugim, še posebej pa materam, ki objokujejo svoje otroke, soliti pamet o razlogih za krvoprelitje v Srebrenici.

Spomnim pa se natančno, kdaj in kje sem med bosansko vojno videl kalašnikovke. Proti koncu oktobra 1994 smo v oblegano Sarajevo na vabilo tamkajšnjega slovenskega kulturnega društva Cankar in med vojno ustanovljenega PEN centra BiH odpotovali Niko Grafenauer, Drago Jančar, Josip Osti in jaz kot predsednik Slovenskega PEN-a in t. i. Sarajevskega komiteja Mednarodnega PEN-a, ki je koordiniral humanitarno pomoč za begunce in sarajevske pisatelje. Iz Ljubljane smo to pomoč pošiljali v Sarajevo, kjer sta jo kolegom korektno in požrtvovalno distribuirala pesnica Ferida Duraković in pesnik Goran Simić. Zato smo imeli status delegacije UNESCA. Na zračni liniji z nadrealističnim, a točnim imenom MAYBE AIRLINES nas je na sarajevsko letališče pripeljalo vojaško letalo mednarodnih sil UNPROFOR, do mesta pa so nas v oklepnem vozilu peljali egiptovski vojaki … žal po napačni poti, čez srbsko ozemlje, kjer nas je s telesi ustavila množica stotih, dvestotih ljudi, med katerimi so bili tudi otroci, z dvignjenimi sredinci. Obkolila nas je skupina mladeničev s kalašnikovkami, egiptovski vojaki pa so v paniki ubogali njihov ukaz in povsem po nepotrebnem odprli vrata oklepnega vozila, kjer smo dotlej sedeli na varnem. Vsi smo se živo spominjali poročil, kako so na ta način nekoč zajeli podpredsednika legitimne bosanske vlade in ga na mestu ustrelili. Jaz pa sem nosil 20.000 mark pomoči za sarajevske pisatelje, skrite pod svinčenim oklepom, zajeten kup prepotenega papirja, v bankovcih po 5, 10 in 20 mark, saj so bili večji na sarajevskem črnem trgu neuporabni. Vse se je tako hitro zgodilo, da ni bilo časa za strah, a se je k sreči dobro končalo, nedvomno zahvaljujoč dokumentu, da smo potovali kot delegacija UNESCA. Da smo bili v smrtni nevarnosti, smo se ovedeli šele pozneje, po prihodu na cilj poti – v Sarajevo. Da, tistega dne sem videl kalašnikovke, ki so jih sedemnajst, osemnajst let stari mladeniči, nekateri še z otroškimi izrazi na obrazih, naperili na nas. Ko se danes tega spomnim, me navda globoka žalost.

Moj prvi konflikt z Janšo se je zgodil jeseni 1991, v času, ko je samostojna Slovenija proslavljala odhod zadnjih vojakov JLA s svojega ozemlja. V roke mi je prišel tajni zakon, s katerim je Janša kot minister za obrambo podelil vojaški policiji in sodstvu pravice ukrepanja  zoper civiliste (aretacije, vstopa v stanovanje brez sodnega naloga itd.) – pičla tri leta po tem, ko je bil sam žrtev vojaškega sodišča JLA. Kot tedanji predsednik Slovenskega PEN-a sem Upravnemu odboru predlagal, da sprejmemo protestno izjavo zoper to kršenje demokratičnih pravic, a so kolegi zavrnili moj predlog, zato sem protest, naslovljen No pasarán! napisal in podpisal sam, kot državljan; objavilo ga je Delo na začetku novembra 1991. Janša se je takrat zelo razjezil in mi v javnem odgovoru grozil, da me bo »poslal na Medvedjek«. Šlo je za prvo polemiko v samostojni Sloveniji, njen pomen pa je lucidno analizirala Spomenka Hribar.  

Janša se je prvič dokopal do položaja predsednika slovenske vlade leta 2004, po ostri  rasistični kampanji zoper t. i. »izbrisane«. Kot zdaj vemo, takrat pa zaradi tajnosti ukrepov nismo vedeli, je šlo za skupino 25.671 prebivalcev Slovenije,bolj ali manj po rodu iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki jim je je novoustanovljena samostojna država februarja 1992 s tajnim zakonom vlade, v kateri je kot obrambni minister sedel prav Janša, odvzela vse pravice. U eseju Izbris – etnično čiščenje à la slovène sem zapisal naslednje grenke ugotovitve: »V času, ko se je v drugih deželah pravkar razpadle jugoslovanske federacije dogajalo etnično čiščenje na krvav način, je slovenska državna uprava izpeljala etnično čiščenje na slovenski način – brez mazanja rok s takó umazano in lepljivo tekočino, kot je kri, zgolj z administrativnim ukrepom izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Slovenski način etničnega čiščenja je bil naravnost higienično čist.«

Začetek organiziranega nastopanja in boja za pravice izbrisanih sega v leto 2002, ko je pogumni Aleksandar Todorović ustanovil prvo Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije, briljantni pravnik Matevž Krivic pa je s težko artilerijo svoje lucidne pravne logike javno razgaljal to množično diskriminacijo. Tudi jaz sem se angažiral za pravice izbrisanih. Slovenija je l. 2004 organizirala celo sramotni referendum o izbrisanih, Janša pa je osebno vodil neusmiljeno propagando zoper njihove človeške in državljanske pravice. In čeprav ta referendum ni imel obvezujočega zakonodajnega značaja, je razkril zaskrbljujoče  rasistične težnje dela slovenskega prebivalstva in omogočil Slovenski demokratski stranki (SDS) pod vodstvom Janeza Janše, da zmaga na volitvah; takrat je bila formirana prva Janševa vlada (2004 – 2008).

Enako rasističen odnos je Janša izkazoval tudi do Romov, npr. ob odtegovanju njihovih pravic na ozemlju občine Grosuplje, še posebej aroganten, posmehljiv, grob in grozeč ton pa je uporabljal ob deložaciji in izgonu romske družine Strojan iz Ambrusa jeseni 2006, takrat s pozicij moči predsednika vlade. Ko je podpredsednica Evropske komisije za vrednote in transparentnost Vĕra Jourová 2. avgusta 2020 poslala javno sporočilo: »Danes se spominjamo romskih žrtev holokavsta,« pa je Janša takoj odgovoril: »Danes se spominjamo tudi več kot sto Romov, ki so jih pobili partizani.« Da tako sporočilo pošilja politik, ki je dolga leta s pozicij ekstremnega rasizma zatiral pravice Romov, govori o njegovi dvoličnosti. Tudi ni preveč inteligentno; kaj si vendar misli, da se nihče več ne spominja in da si nihče več ne upa na glas opozoriti na njegove rasistične izpade? Spomnimo se vsega: spomnimo se strupenih komentarjev ter  ukazov tedanjega in sedanjega predsednika vlade Janše, in spomnimo se velike geste tedanjega predsednika RS, prislovično obvladanega, mirnega in tihega dr. Janeza Drnovška, kako je ob svojem božičnem obisku kričal na podivjano »vaško stražo«, ki mu je preprečila obisk in pomoč družini v stiski. Maneken od sedanjega predsednika RS ni zmožen takih gest. A, tako kot vse mine, bo minil tudi drugi in zadnji Pahorjev mandat in bo minila tudi tretja in poslednja Janševa vlada. Čim prej, tem bolje – za to pa so v demokraciji odgovorni poslanci in poslanke Državnega zbora.

Prav Janševi verbalni napadi na izbrisane in Rome, ki so vsebovali tudi direktne pritiske na organe pregona, kažejo resnico njegove izjave o Srebrenici. Tu velja pritegniti modrost Hanne Arendt o »banalnosti zla«: Janša je učitelj predvojaške vzgoje, zadrt, provincialen  nacionalist, ki pa je s svojim agresivnim rasističnim delovanjem zastrupil položaj izbrisanih, Romov in drugih manjšinskih skupin v Sloveniji. Od tako ozkega formata pa težko pričakujemo kozmopolitizem, potreben za razumevanje mednarodnega konteksta.   

Druga Janševa vlada (2012-13) je začela svoj mandat z radikalnimi ukrepi zoper sindikalne pravice zaposlenih in zoper kulturo, kar je povzročilo dolgotrajne in sila inventivne množične demonstracije t. i. »vstajniškega gibanja« in ga nazadnje odneslo z oblasti. Nato je bil obsojen na zaporno kazen zaradi afere z nakupom tankov Patria, a je Ustavno sodišče to kazen pozneje razveljavilo. Edina kazen, ki doslej še ni bila razveljavljena, je njegova izključitev iz članstva Slovenskega PEN centra. (Povsem upravičeno, z namenom zaščite,  je bil sprejet v PEN v obdobju, ko ga je preganjal sodni sistem JLA.) Čeprav je črtanje imena s članskega seznama Slovenskega in Mednarodnega PEN-a zgolj simbolično dejanje, ga je ta gesta očitno zelo prizadela, saj nas je takoj obsodil, da smo vsi agentje UDBE. Haha!

Tretja Janševa vlada je izkoristila epidemijo koronavirusa, da bi pod krinko zdravstvenih ukrepov radikalno zožila državljanske in človeške pravice. Epidemija je bila v Sloveniji uradno razglašena 12. marca, dan pred prisego nove, Janševe vlade, ki je dan za tem pričela z demonizacijo intelektualcev. Namesto da bi se boril proti koronavirusu je t. i. Krizni štab – za katerega je sam Janša v govoru naciji zatrdil, da »gre v bistvu za vlado, razširjeno s ključnimi strokovnjaki in operativci« – 14. marca 2020 razposlal čivk, ki je pravzaprav tiralica: »Psihiatri iščejo 4 paciente, ki so utekli iz karantene. Imajo covid-marks/lenin«. S tem je Janševa vlada odprla lov na filozofa Slavoja Žižka in Darka Štrajna, novinarja Blaža Zgago in name. Od kod vladi in njenemu predsedniku na vrhu epidemije čas in veselje za take neumnosti?!

11. maja 2020 je Janša retvital čivk s potvorjenim dokumentom in sporočilom, da je bil moj stric, partizan Mirko Novak – Fric, morilec, in da sem jaz kot njegov nečak enaka groza. Mimogrede bodi povedano, ta moj stric je bil politični komisar Krimskega bataljona in Gorenjskega odreda, l. 1943 pa je bil likvidiran po ukazu Glavnega štaba partizanske vojske Slovenije. Na moj odgovor, v katerem sem z zgodovinopisnimi argumenti dokazal, da je bil v tem čivku ponatisnjeni »dokument« grob falsifikat, Janša ni odgovoril, njegovi troli pa so me  zasuli s stotinami sporočil, da sem po genetični liniji morilec in da me čaka za morilce predvidena strašna kazen. (S podrobnostmi bom bralcem prizanesel.) Prosim, čakam …

Ne le komunajzar in morilec, janšisti pljuvajo name, da sem tudi Jugoslovenar in kot tak izdajalec domovine. Ne glede na mojih sto knjig in Prešernovo nagrado za življenjsko delo nepismeni domoljubi v teh dneh s spletnih strani strankarskega trobila »Demokracija« in OrbaNove24TV ter na cesti in v gostilnah kričijo name »Mi te hranmo«, in mi grozijo »Marš, pritepenc!«, in pred vrati mojega doma renčijo »A ti sploh znaš slovensk?«, kajti »Na Slovenskem smo mi gospodar«.

V resnici sem še precej hujši, kot si predstavljajo v svojih najhujših nočnih morah.

S ponosom korakam na petkovih protestih, obkrožen z vsemi temi žarečimi,  ustvarjalnimi, duhovitimi, miroljubnimi, lepimi mladimi ljudmi. Ker sem nekaj tisočletij starejši, šepam za njihovimi kolesi in šepetam, včasih pa tudi skandiram svoje protestne verze.

V tem čudežnem slovenskem jeziku sem doma in nihče, nihče, najmanj pa Janševi mutci in butci, me ne bo izbrisal iz tega jezika, ki ga pesniško mojstrim in v katerem jim bom sodil.

In iz te domovine, za katero sem se boril in se tudi v tem trenutku borim, me nihče ne bo pregnal.

In lepih spominov na Jugoslavijo mi tudi nihče ne bo prepovedal. Res je, rodil sem se slovenskima staršema v Beogradu, kjer sem preživel srečno otroštvo, sorodnike in prijatelje pa sem imel po vsej Jugoslaviji, predvsem v Beogradu, Zagrebu, Opatiji in Mostarju. Prav kulturne razlike med narodi in kulturami nekdanje Jugoslavije so bile največje bogastvo te fascinantne, nadrealistične federacije, ki je ni več … Škoda je, da ideologija »bratstva in enotnosti« ni dovolj spoštovala teh razlik in specifik. Kot sem zapisal v epu Vratih nepovrata, čutim po krvavem razpadu Jugoslavije tisto, kar medicina imenuje »fantomska bolečina«: vse te lepe pokrajine, vsi ti lepi jeziki, vse te lepe kulture, vsi ti lepi ljudje so mi amputirani, niso več del mojega telesa, a me še zmeraj bolijo, bolijo …

Med agresijo Jugoslovanske »ljudske« armade na Slovenijo junija in julija 1991 pa sem branil Slovenijo: kot predsednik Slovenskega PEN-a in član »vojne redakcije« Nove revije sem iz uredniških prostorov na Cankarjevi ulici (prav od tam, kjer je bil Janša aretiran) skupaj s kolegi Nikom Grafenauerjem, Dragom Jančarjem, Jaroslavom Skrušnyjem, Gordano Vrabec in Tomažem Zalaznikom danonočno obveščal mednarodno javnost o resnici te agresije. Edini (dvourni) telefonski pogovor med Slovenijo in Belo hišo v času agresije JLA sem opravil jaz, in ne tedanja vlada RS, in tudi Janez Janša ne.

Današnje ceneno demoniziranje Jugoslavije spregleduje zgodovinsko dejstvo, da je bila Jugoslavija rezultat globoke potrebe (večinoma) slovanskih narodov, da se izvijejo iz smrtnega objema velikih imperijev. Brez nekdanje Jugoslavije Slovenije danes ne bi bilo. (Zaradi Janše in njegovih prodanih nacionalistov je jutri morda ne bo več.) Obenem je bila Jugoslavija značilen produkt 20. stoletja: začela se je na grobišču starih imperijev po prvi svetovni vojni in končala enako kot komunizem, največji ideološki projekt 20. stoletja.

L. 1991 je bilo nevarno, a perspektive so bile svetle. Kazalo je, da je Slovenija najsrečnejši – ali celo edini srečni – otrok krvave jugoslovanske »ločitve«. Danes, trideset let pozneje, so naše perspektive bistveno ožje in temnejše. Slovenci nimamo prijateljev v mednarodnem prostoru, ker smo sebični, to že dlje časa trajajoče nesrečno lebdenje v vicah oportunizma pa je Janša še bistveno destabiliziral s pehanjem Slovenije v pekel rasizma in brezpravnosti Višegrajske skupine. Pred nekaj leti smo hrepeneli po tem, da bi nas Evropa sprejela kot deželo in kulturo, ki pripadata zgodovinskemu osrčju evropske civilizacije; danes se Janša in njegovi polpismeni valpti hvalijo s prijateljstvom držav, na katere smo zaradi pomanjkanja demokracije svojčas gledali zviška, kot na zasužnjeno regijo, prostor brez prostosti.

Le eden izmed zadnjih primerov: 26. julija 2020 je čivkajoči predsednik slovenske vlade v nasprotju s statističnimi dejstvi in s politiko Evropske unije minimaliziral stopnjo nasilja nad ženskami na Poljskem, da bi tako izrazil podporo Poljski pri napovedi odstopa od istanbulske konvencije Sveta Evrope, kar bi pomenilo dekriminalizacijo nasilja nad ženskami. Kdo na Slovenskem mu je dal polnomočje za to subverzijo pravnega sistema in vrednot EU?

Komunizem je nemara res bil pekel; post-komunizem je njegovo nadaljevanje.

Naj priznam, da me na pragu starosti navdaja bojazen, da bi moral zadnjih tisoč let svojega življenja prenašati to tipično slovensko »banalnost zla«. Pekel slovenstva brez kulture in jezika, brez umetnosti, brez odprtosti, brez dialoga z drugimi, brez razgledov in srca, brez elementarne človeške spodobnosti, brez kakršnekoli vsebine razen praznega blebetanja, kako ponosni smo na to,  da smo Slovenci. Da smo le skupaj, v istem krogu pekla. In dovolj visoko, da lahko serjemo na glave Romom in Bosancem, izbrisanim in beguncem, šibkejšim in drugačnim. Tak je slovenski krog pekla.

Janša je prisiljen voditi dvolično politiko, to peklensko usodo slovenskih nacionalistov. Ker si nacionalizem tako majhne dežele, kot je Slovenija, ne more privoščiti ekspanzije in osvajanj, so se slovenski nacionalisti prisiljeni podrejati »višji sili«, zato se njihova destruktivna moč obrača navznoter, zoper »domače sovražnike«, »izdajalce«, predvsem zoper intelektualce in umetnike. Najboljši – pravzaprav: najslabši – primer je general Leon Rupnik, ki je v Kraljevini Jugoslaviji gradil t. i. »Rupnikovo linijo« obrambe pred pričakovanim napadom Sil osi, da bi nato postal vodja slovenskih domobrancev, ki so prisegli Hitlerju. Po vojni ga je čakala smrtna obsodba zaradi zločinskega delovanja zoper lastno ljudstvo; bil je tudi zagrizen antisemit. Velika je sramota, da je Vrhovno sodišče RS pred nekaj meseci rehabilitiralo generala Rupnika, za katerega lahko s polno upravičenostjo uporabimo oznaki vojni zločinec in veleizdajalec.

Osrednji cilj Janševe ideologije in politike je prav rehabilitacija kolaboracije z nacističnimi in fašističnimi okupatorji Slovenije in Jugoslavije v drugi svetovni vojni. Janša hoče osvoboditi kolaborante vsakršne odgovornosti, zanj so to le nedolžne žrtve komunističnih zločincev. Tudi sam obsojam povojne poboje kot množični zločin; to grozo sem ob epopeji partizanstva upesnil v Vratih nepovrata. Nesprejemljivo pa je, da Janša z absolutiziranjem povojnih pobojev zamolčuje zločine, ki so jih slovenski kolaboranti od prvega dne okupacije zagrešili nad civilnim prebivalstvom in borci odporniškega gibanja ter na ta način briše temeljno zgodovinsko resnico, da so partizani – kljub revolucionarnemu nasilju in pošastni aroganci zmagovalcev – bili osrednja sila obrambe domovine pred okupatorji v drugi svetovni vojni. Povojni poboji so tragedija. Ta tragedija pa ne razveljavlja dejstva, da so se kolaboranti borili proti lastnemu ljudstvu in vztrajali do zadnjega dne na napačni strani zgodovine. Niso bili sposobni izstreliti niti enega samega častnega, simboličnega strela zoper okupatorje, niti enega samega. Orožje so imeli vseskozi usmerjeno le zoper lastne rojake. Njihovo usodo obžalujem, ne bom jih pa slavil.

Janša nadaljuje Rupnikovo linijo.

Naj se še malo poigram z besedami: tako kot so slovenski nacionalisti doslej zvesto služili »Berlinu«, »Beogradu«in »Bruslju«, bodo odslej tudi zvesti hlapci »Budimpešte« – vse na B! – kot se za bogaboječe brambovce edino spodobi. Janša igra vlogo bana in branilca naroda, kolaborira pa z Viktorjem Orbánom, samovoljno, brez plebiscitarnega pokritja vključuje Slovenijo v Višegrajsko skupino nekdanjih komunističnih držav, ruši samostojnost Slovenije in jo spreminja v banovino Velike Madžarske. Janez Janša ni predsednik vlade samostojne demokratične Republike Slovenije, ampak ban zahodne, Alpsko-jadranske orbanovine.  

Če je to ves izkupiček tridesetletne samostojnosti Slovenije, potem si moramo zastaviti grenko vprašanje: je bilo vredno?     

Z največjo resnostjo opozarjam sodržavljanke in sodržavljane: ob razpadu Avstroogrskega imperija smo imeli zgodovinsko rezervo – Jugoslavijo; ob razpadu Jugoslavije smo tudi imeli zgodovinsko rezervo – Evropsko unijo; če zdaj zaradi Janševe norosti in neumnosti političnega razreda pademo iz osrčja Evropske unije na njeno nesvobodno, brezpravno obrobje, nimamo nobene zgodovinske rezerve več. Pamet v glavo! Naš življenjski prostor je Evropa, na pa Janševa orbanovina!

Če ne želimo pasti nazaj v bedo, suženjstvo in državljansko vojno, je treba čim prej  odsloviti Janeza Janšo z mesta predsednika vlade in poskrbeti, da se to ne bi zgodilo nikoli več. Dovolj je bilo.     

Pošljimo ga nazaj, od koder je prišel – v kič Noriškega kraljestva!   

Sovražni govor do žensk je nedopusten, zahtevamo Jakopinov odstop

V Forumu za demokracijo vpričo nižanja ali opustitve vseh minimalnih standardov politične kulture in govorice sovraštva, katerega del je tudi seksistični govor, zahtevamo odstop pooblaščenca za varstvo osebnih podatkov pri Ministrstvu za notranje zadeve.

Javnosti je že dobro znano, da je Borut Jakopin s svojimi nedopustnimi izjavami, češ da so slovenski Centri za socialno delo »leglo feministk, ne*****anih zafrustriranih žensk in poženščenih beta fantkov«, vulgarno napadel zaposlene v Centrih za socialno delo, za kar se nikoli ni opravičil, ravno tako pa kot uslužbenec Ministrstva za notranje zadeve ni prejel nobene kazni.

Še več, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Vinko Gorenak je omenjeni tvit celo prepoznal kot vreden širjenja in delitve, vrh Janševe vlade pa skupaj ni zmogel resnega distanciranja do primitivne žalitve socialnih delavk in delavcev, ki po svoji naravi močno presega diskreditacijo zgolj njih, ampak obenem legitimira številke družbene predsodke in šovinistično sovraštvo do žensk, še zlasti do feministk.

Na takšno govorico, ki žal manifestira mentaliteto nove oblasti, nikakor ne moremo pristati. Ker nismo doživeli opravičila in sankcij zoper uslužbenca s strani delodajalca, temveč celo tiho solidarizacijo s tistim, ki grobo napada ustavno pravico do osebnega dostojanstva, odsotnost ustrezne obsodbe razumemo kot še en korak v normalizaciji nevarnega seksističnega sovražnega govora v naši družbi, proti čemur smo se dolžni nenehno upirati. Zato vidimo v umiku Jakopina, sploh ker ne želi obžalovati svojega zapisa, edino ustrezno dejanje ustavljanja legitimacije vulgarnega mačističnega jezika, ki v Sloveniji skupaj z drugimi elementi primitivnega političnega jezika z neverjetno hitrostjo pridobiva domovinsko pravico.

Forum za demokracijo:

Božidar Flajšman

Spomenka Hribar

Dušan Keber

Vlado Miheljak

Vinko Möderndorfer

Boris A. Novak

Božo Repe

Rado Riha

Rudi Rizman

Mitja Sardoč

Božidar Slapšak

Svetlana Slapšak

Darko Štrajn

Niko Toš

Boris Vezjak

Javno pismo članov Slovenskega centra PEN, Foruma za demokracijo, društev in posameznikov

Člani in članice Slovenskega centra Pen, Foruma za demokracijo in ostali podpisniki opozarjamo javnost na predlog škodljivih in nesprejemljivih sprememb medijske zakonodaje, ki zadevajo ključne medije v Sloveniji in kažejo zelo jasno težnjo vladajoče politike po podreditvi in obvladovanju teh ključnih medijev in Slovenske tiskovne agencije, kar nakazuje tudi težnjo po popolnem obvladovanju informiranja javnosti v Republiki Sloveniji.

Opozarjamo na nekaj najbolj drastičnih posegov v osnutkih predlaganih zakonskih predlogov.

1. Javni RTV naj bi odvzeli skoraj desetino (8 % oziroma okrog 6,7 milijonov evrov) sredstev, zbranih s prispevki državljanov za javno RTV, in z izločitvijo sistema Oddajniki in zveze še dodatnih okrog 7,5 milijonov evrov, kar bi zagotovo imelo nepopravljive posledice za programe javne RTV, ki so za mnoge državljanke in državljane najbolj pomembni. S tem ne mislimo predvsem na dnevno informativni program, za katerega je politika najbolj zainteresirana in ga tudi želi obvladovati. Mislimo predvsem na kulturne, poljudno znanstvene in izobraževalni programe, programe za otroke in mladino, dokumentarne programe, programe za manjšine in regionalne programe, večino katerih v Sloveniji pripravlja in posreduje samo javna RTV s svojimi tremi nacionalnimi in štirimi regionalnimi radijskimi programi ter tremi televizijskimi programi in spletnim portalom. Znano je, da zaradi pomanjkanja sredstev RTV že nekaj desetletij krči obseg teh programov, nekaterim žanrom se je celo že odpovedala, sedaj napovedani drastični poseg v dohodek RTVS pa bi pomenil nepopravljivo programsko osiromašenje.

2. RTV Slovenija je izjemno pomembna nacionalna kulturna in umetniška ustanova, ki s svojimi lastnimi orkestri, pevskimi zbori, založbo, arhivi in dokumentacijo ter v sodelovanju z drugimi slovenskimi kulturnimi in umetniškimi ustanovami ustvarja in ohranja nacionalno glasbeno, filmsko in dramsko produkcijo, ne nazadnje pa je pravzaprav edina medijska organizacija v Sloveniji, ki sistematično skrbi za temelj naše identitete – slovenski jezik.

3. Naj pri tem dodamo, da smo že tako ali tako priče demontaže neodvisnosti RTV kot edinega javnega servisa na tem področju, zlasti ob dejstvu, da vsaka vladajoča politika lahko po svoji volji oblikuje večino v programskem svetu RTV.

4. Večji del sredstev, ki bi jih vladajoča politika s temi spremembami odvzela javni RTV, naj bi v imenu domnevne pluralizacije medijskega področja razdelila komercialnim medijem in, kot je sklepati, tudi strankarskim oziroma medijem pod vplivom posameznih strank.

5. S predlaganimi spremembami se napoveduje tudi bistven  poseg v politično in strokovno neodvisnost Slovenske tiskovne agencije, zlasti s predlagano spremembo financiranja in imenovanja STA.

6. Opozarjamo tudi na nedopustno kratek rok za javno razpravo o predlaganih zakonih, ki naj bi se končala do 15. julija in potemtakem trajala le 4 delovne dni, čeprav zakon predpisuje, da mora javna razprava trajati najmanj mesec dni. Povrhu pa je ta javna razprava bila razpisana tik pred koncem tedna v času počitnic, dopustov in epidemije.

Člani in članice Slovenskega centra, Foruma za demokracijo in ostali podpisniki pozivamo državljanke in državljane, naj se postavijo za največjo kulturno institucijo v državi, ki bogati naš vsakdanjik z urami in urami kakovostnih programov že leta, a bi jo udejanjene zakonske spremembe potisnile v brezizhoden položaj, v katerem bi najbolj trpele prav vsebine, ki jih edina v državi zagotavlja RTVS.

Člani Slovenskega centra Pen, Foruma za demokracijo in ostali podpisniki pozivamo Ministrstvo za kulturo in Vlado RS, naj te predloge umakne in v sodelovanju s stroko čim prej pripravi gotovo potrebne, a smiselne spremembe medijske zakonodaje, primerne času, v katerem živimo, predvsem pa bistveno drugačne od sedanjih spornih predlogov, ki ne skrivajo teženj po avtoritarni ureditvi medijskega prostora v Republiki Sloveniji.

Člani in članice Slovenskega centra PEN

Tone Peršak

Tanja Tuma

dr. Boris A. Novak

dr. Bogomila Kravos

Marko Golja

Draga Potočnjak

Meta Kušar

dr. Ivan Verč

dr. Svetlana Slapšak

Marko Kravos

Matej Kranjc

Vinko Möderndorfer

Peter Kuhar

Simona Semenič

Vlado Žabot

Evelina Umek

Brane Mozetič

dr. Andrej Blatnik

dr. Andrej Detela

dr. Peter Vodopivec

Jaroslav Skrušny

dr. Tomaž Brejc

Franček Rudolf

dr. Leonora Flis

Carmen L. Oven

Ivo Ferbežar

Matjaž Hanžek

Miriam Drev

mag. Barbara Pogačnik

Maja Gal Štromar

Stanka Hrastelj

Ervin Fritz

dr. Andrej E. Skubic

Tatjana Pregl Kobe

dr. Vesna Mikolič

Helena Kraljič

Lucija Stupica

dr. Alenka Šelih

Dragica Čarna

Polona Glavan

dr. Tanja Petrič

Iztok Ilich

Maja Vidmar

Gregor Podlogar

dr. Lidija Dimkovska

Urška P. Černe

Veno Taufer

Forum za demokracijo in ostali podpisniki

dr. Milica Antić Gaber

dr. Sonja Bezjak

dr. Milena Mileva Blažić

dr. Rado Bohinc

dr. Janez Bregant

dr. Sanja Cukut Krilić

dr. Aleš Črnič

dr. Božidar Debenjak

dr. Srečo Dragoš

dr. Vladimir Drozg

dr. Božidar Flajšman

Damjana Flego

dr. Marko Fonovič

dr. Miha Fošnarič

dr. Slavko Gaber

dr. Peter Glavič

dr. Tatjana Greif

dr. Nataša Gregorič Bon

dr. Tomaž Grušovnik

dr. Mitja Hafner Fink

Primož Hainz

dr. Miran Hladnik

dr. Marjan Hočevar

dr. Spomenka Hribar

dr. Maca Jogan

dr. Dušan Keber

dr. Darja Kerec

dr. Friderik Klampfer

dr. Rudi Klanjšek

dr. Peter Klepec

dr. Matjaž Kmecl

dr. Igor Koršič

dr. Gorazd Kovačič

dr. Kristof Jacek Kozak

dr. Lev Kreft

dr. Roman Kuhar

dr. Andrej Lukšič

dr. Oto Luthar

dr. Metka Mencin

dr. Jože Mencinger       

dr. Viljem Merhar 

dr. Vlado Miheljak

dr. Zdravko Mlinar

dr. Matjaž Mulej

dr. Rajko Muršič

dr. Tanja Oblak Črnič

dr. Luka Omladič

dr. Stane Pejovnik

dr. Dragan Petrovec

dr. Jože Pirjevec

dr. Andrej Pleterski

dr. Dušan Plut

dr. Martin Pogačar

dr. Marko Polič

dr. Olga Poljšak Škraban

dr. Martin Premk

dr. Igor Pribac

dr. Dušan Radonjič

dr. Barbara Rajgelj

dr. Danijel Rebolj

dr. Tanja Rener

dr. Božo Repe

dr. Rado Riha

dr. Rudi Rizman

dr. Jana Rošker

dr. Blaž Rozman

dr. Renata Salecl

dr. Mitja Sardoč

dr. Peter Simonič

dr. Boris Sket

dr. Božidar Slapšak

dr. Slavko Splichal

dr. Ivan Svetlik

dr. Marjan Šimenc

dr. Andrej Šorgo

dr. Iztok Šori

dr. Ivan Šprajc

dr. Renata Šribar

dr. Damijan Štefanc

dr. Darko Štrajn

dr. Peter Tancig

dr. Simona Tancig

dr. Marina Tavčar Krajnc

dr. Borut Telban

dr. Marjan Toš

dr. Niko Toš

dr. Vito Turk

dr. Andrej Ule

dr. Peter Umek

dr. Mitja Velikonja

dr.  Gregor Veble Mikić

dr. Tomaž Vec

dr. Boris Vezjak

dr. Aleš Vodopivec

dr. Barbara Vodopivec

dr. Nina Vodopivec

dr. Joso Vukman

dr. Darij Zadnikar

dr. Anja Zalta

dr. Simona Zavratnik

dr. Pavel Zgaga

dr. Marcela Zorec

dr. Tomaž Zupančič

dr. Sonja Žorga

Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije

Izvršilni odbor Združenja dramskih umetnikov Slovenije

Nomad Dance Academy Slovenija

Tine Logar, urednik

Saša Pavček

Zdenka Badovinac

dr. Krištof Jacek Kozak

dr. Primož Jesenko

Janez Pipan

Edi Berk

Neža Vilhelm

Milena Zupančič

Simona Hana Boc, Založba Chiara

Vesna Horžen

Danijel Hočevar

Tibor Mihelič Syed

Goran Injac

Katarina Stegnar

Damjana Černe

Marko Mlačnik

Barbara Kapelj

Uroš Maček

Dragana Alfirević

dr. Špela Trošt

Tomaž Grom

Matija Vastl

Ana Čigon

Vesna Bukovec

Dušan Šarotar

dr. Andreja Kopač

dr. Ljubica Čehovin

Darko Sinko

Tomaž Grom

Borut Brezar

Daša Ložar

Nives Košir

Petra Jenko

Mojca Dobnikar

Društvo Vita Activa

mag. Tea Rogelj

dr. Monika Žagar

dr. Vasja Porgar

Blaž Šef

Petra Gajžler

KUD Mreža

mag. Ana Grobler

Nataša Serec

Sebastian Krawczyk

Dubravka Duba Sambolec

Matej Bogataj

Dr. Miha Mikelj

Gaja Brecelj

Nataša Tovirac

Ivan Peternelj

Janja Majzelj

Društvo Asociacija

Jožica Avbelj

Darja Progar

Društvo slovenskega animiranega filma

Lara Simona Taufer

Cvetka Bevc

Boris A. Novak: KRULJENJE PRI KORITU DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE OB SPREJEMANJU NOVEGA ZAKONA O MEDIJIH

Boris A. Novak

KRULJENJE PRI KORITU DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE

OB SPREJEMANJU NOVIH MEDIJSKIH ZAKONOV

(popravljena, popoprana verzija)

Ker je slovenski narod len in glup,

ga nima smisla obremenjevati

s pezo odločanja. Dajmo mu obljub,

pa ne preveč, ker že zdaj leži v vati!

Zakoni se sprejemajo poleti;  

dopustnike se zlahka da okrasti.

V Državnem zboru je lepó Zdravljico peti,

saj glupi narod nas častí in části.

Kantina DZ ima izbran menu: od žup              

in lososa kot predjedi prek omlet in

rostbifa do solat in sadnih kup,

pa kup’co žlahtnega, žveplanega v kleti

škofije. Cena? Javno RTV zapreti,

privatno pa podpreti! Komunajzarskim pošastim

naj pušča kri Slovenska tiskovna agentura!

Kultura? To smo mi! NAS naj se častí in části!

V štirih dneh prebrati tak špeh, šit, kup

papirjev, ni mogoče. Naši so brodeti,                             

opozicijskim strankam pa ta kost, past, strup! 

Požrtvovalno bomo zmagali, prešteti      

glasovi ZA bodo v prihodnjih letih

garant, da NAŠI vladi ne bo treba pasti.

Nato nas čaka najlepše vseh poletij,

saj glupi narod nas častí in části.

Jeseni spet garanje na banketih,

obramba naroda pred rdečimi pošastmi!

To kanimo junaško v nedogled početi,

saj glupi narod nas častí in části.