Boris A. Novak
CORONA
(corona*)
16
Utopija je doma tu, hči domišljije.
V teh dveh letih, kar nam vlada virus smrti,
kar nas zastruplja vlada s strašnimi načrti,
so Petki živ obred uporniške norije.
Vsak Petek – Spet in Spet! – Petek Spetek! – ZBOR! – naj lije
ali sneži! Po zmeraj novi, sveži črti
krožijo krhke kolesarke pred zaprtim
območjem povampirjene umazanije.
In se pno Sanjine in Branetove lutke,
odmeva Jašev, Tein, Sandrin glas, in brije
humor in smeh rešuje svet, čas, nas, osnutke
naše človečnosti, magnet tovarišije …
Rad trosim stihe v te pravljične trenutke.
Pridi sèm! Pesen je sen, jezik utopije …
17
Pridi sèm! Pesen je sen, jezik utopije.
Le jezik zmore um, pogum navkljub nevarnosti.
Le utopija kaže jezik dedni stvarnosti
»vihárjov jéznih mèrzle domačije«.
Prostor je prostor le, če je prostost.
Čas je čas le, če iz neprehodnosti
hodi čez zdaj vseh ran v semanji dan prihodnosti.
Spomin je spomin, če ne mine, svetla praskrivnost.
Vsemirje je vsemirje le, če je mir.
Družba je družba le, če so drugi.
Sreča je sreča le, če je srečanje.
Up je up samo, če si upamo!
Upanje je upanje samo, če si zaupamo.
UPAJ!
se rima na SKUPAJ.
Upajva.
Skupaj sva …
18
UPAJ se rima na SKUPAJ.
Upajva! Skupaj sva …
Sklanjajmo novo sklanjatev brez klanjanja!
Spregajmo novo spregatev brez vpreganja!
Rimajmo svojo končnost in neskončnost Drugega!
Ljubezen je ljubezen le,
če je prva oseba glagola LJUBITI – TI,
druga oseba ednine pa MIDVÀ
in prihodnjik nedoločnika BITI – MI.
Jezik je jezik le, če reče JE,
pesem je pesem le, če reče SEM,
svoboda je svoboda le, če reče SVA,
SVOBODA JE GLAGOL,
na smrt ranljiv, močnejši od zakona,
upanje pod neznansko nemostjo neba,
corona, zdaj kri, krik – nekoč rog, krog rož, krona …
__________________________
* Opomba: Corona je srednjeveška ciklična sonetna oblika, iz katere se je razvil sonetni venec (ital.: corona di sonetti). Novakova corona je torej sonetna corona o virusni in politični coroni. Akrostih magistralnega soneta pravi: Corona o coroni in upu.