Boris A. Novak: IZBRIS – ETNIČNO ČIŠČENJE À LA SLOVÈNE

Boris A. Novak

IZBRIS – ETNIČNO ČIŠČENJE À LA SLOVÈNE

(ob predstavi 25.671 Prešernovega dramskega gledališča v Kranju pod režijskim vodstvom Oliverja Frljića, 2013)

Izbris 25.671 prebivalcev Slovenije februarja 1992 sodi v kategorijo množičnega kršenja človeških pravic. V času, ko se je v drugih deželah pravkar razpadle jugoslovanske federacije dogajalo etnično čiščenje na krvav način, je slovenska državna uprava izpeljala etnično čiščenje na slovenski način – brez mazanja rok s takó umazano in lepljivo tekočino, kot je kri, zgolj z administrativnim ukrepom izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Slovenski način etničnega čiščenja je bil naravnost higienično čist.

Srhljivo je dejstvo, da je izbris potekal skrivaj, daleč od oči javnosti. Šlo je za zakon, ki ni bil objavljen in za katerega so prizadeti posamezniki boleče izvedeli šele ob ukrepu samem, vsak zase, ob prvem opravku na upravnih enotah: če so, denimo, morali podaljšati prometno dovoljenje, so uradniki vpričo njih preluknjali vse njihove dokumente in jih na ta način postavili zunaj zakona.

Posledice so bile strašne: ti nesrečni ljudje so izgubili možnost dela in dostojnega preživetja, zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, šolanja in vseh oblik javnega udejstvovanja. Če so zapustili ozemlje Slovenije, jih nazaj niso več spustili. Posledice izbrisa so številne osebne in družinske tragedije, uničena življenja premnogih človeških bitij.

Ena izmed pošastnih posledic skrivne narave izbrisa je bil osebni občutek slehernega izbrisanega, da se ta nesreča dogaja le njemu ali njej; dolgo, predolgo se niso zavedali, da je enaka nemila usoda zadela še celo vrsto drugih ljudi. Spomnim se, da sem kot organizator humanitarne pomoči za begunce in pisatelje iz obleganega Sarajeva l. 1994 slišal, da so slovenski državni organi odvzeli dokumente sto petdesetim osebam iz nekdanje Jugoslavije, ki so že desetletja pred vojno delale v Sloveniji; nakar so tudi te govorice potihnile … Prav zaradi tega perverznega postopka tajnosti in sramotne »samotnosti« izbrisa je tako dolgo trajalo, da so se prizadeti organizirali. Začetek organiziranega nastopanja in boja za pravice izbrisanih sega v leto 2002, ko je pogumni Aleksandar Todorović ustanovil prvo društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije, briljantni pravnik Matevž Krivic pa je s težko artilerijo svojega lucidne pravne logike javno razgaljal to množično diskriminacijo. Izbrisanim smo se pridružili aktivisti iz tedanjega antiglobalističnega gibanja (skupina Dost je!) ter nekateri pisatelji in kulturniki. Po dolgih letih polemik se je Katarina Kresal, ministrica za notranje zadeve v vladi Boruta Pahorja (2008 – 11), izborila za zakon o odpravi krivic, prizadejanih izbrisanim. A slovenski politični esteblišment je celo po tem koraku vztrajno bojkotiral pravice izbrisanih. Zato je odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice iz Strasbourga, ki je obsodilo Slovenijo zaradi kršitev pravic šestim izbrisanim ter naložilo naši državi ureditev tega vprašanja z vsemi preostalimi, toliko pomembnejša. Naravnost neverjetno je, da si nekateri najvišji slovenski politiki še zmeraj dovolijo rasistične izpade na račun izbrisanih in odkrito zasmehovanje odločitve Evropskega sodišča.

V okviru tega članka ni mogoče izčrpno analizirati peklenske logike, ki vodi velik del slovenskega političnega razreda in državne administracije pri tej sistematični rasistični politiki. Uporabljam hude izraze – peklensko, perverzno, pošastno, etnično čiščenje itd. – vendar jih je treba razumeti upoštevaje  opozorilo o »banalnosti zla«, ki ga je Hannah Arendt zapisala ob sojenju nacističnemu zločincu Eichmannu, enemu izmed »najbolj učinkovitih uradnikov« pri »končni rešitvi« judovskega vprašanja v drugi svetovni vojni. Slovenski politiki, ki so sprejeli ukrep izbrisa, in številni uradniki, ki so luknjali dokumente in dobesedno preluknjali življenja tolikim ljudem, so še zmeraj prepričani, da niso zagrešili ničesar slabega, da so le opravljali svojo dolžnost.

Izbris februarja 1992 je najbrž treba postaviti v kontekst osamosvojitve Slovenije in pretirane, mestoma histerične potrebe tedanjega slovenskega političnega vodstva, da se na vse mogoče načine čim bolj oddalji od nekdanje Jugoslavije. Novoustanovljena slovenska država je hotela vzpostaviti popoln nadzor nad svojimi državljani. Prebivalcem, ki so po poreklu izvirali iz drugih krajev nekdanje skupne države, je Slovenija resda ponudila, da zaprosijo za slovensko državljanstvo, vendar je bil rok za ureditev tega statusa nenormalno kratek (le šest mesecev). Mnogi prebivalci v kaosu dramatičnih dogodkov l. 1991 niso bili niti obveščeni o svojih možnostih in pravicah. Po k sreči kratki vojni na Slovenskem je izbruhnila neprimerno bolj krvava vojna na Hrvaškem, situacija v Bosni in Hercegovini pa se je nevarno zaostrovala, zato so imeli mnogi ljudje težave s pridobivanjem zahtevanih dokumentov v svojih rojstnih občinah. Slovenski nacionalisti na izbrisane pogosto naslavljajo očitek, da niso zaprosili za slovensko državljanstvo zaradi »političnega špekuliranja«, kaj bo zanje bolje. Mnogi izbrisani so se najbrž res obotavljali, kaj storiti, vendar menim, da je bila njihova negotovost v danih okoliščinah popolnoma človeška: v drugi polovici l. 1991 je marsikdo še zmeraj verjel, da je najmanj tvegano ohraniti jugoslovanski potni list. Vse to je mogoče razumeti, če pomislimo, da je večina izbrisanih imela sorodnike v drugih republikah nekdanje skupne države.

Pomenljiv je način, kako so zagovorniki izbrisa opisovali izbrisane: »izdajalci« slovenskega ljudstva, »saboterji« slovenske države in nacionalnih interesov, »agresorji« na Slovenijo. Gre za strašljivo konstrukcijo »sovražnika«. Javno podobo izbrisanih so zožili na oficirje agresorske jugoslovanske armade ter povsem izbrisali bolečo resnico, da je največje število izbrisanih sodilo v kategorijo šibkih in najšibkejših – otrók, žená, starejših …

Okoli l. 2004, ko sem se tudi sam intenzivno angažiral v boju za pravice izbrisanih, je slovenska družba stopila v novo fazo, ki bi jo lahko poimenoval »brisanje izbrisa«. Ta naknadna, nevarna dinamika demoniziranja izbrisanih je bila povezana z vstopom Slovenije v Evropsko unijo. Slovenci smo takrat – kljub večinski podpori evropski integraciji – doživeli identitetno krizo. V vzdušju negotovosti glede usode Slovenije v novi nadnacionalni skupnosti so rasisti aktivirali celoten register vzorca »ogroženega ljudstva«, ki ga nosimo v kolektivnem nezavednem zaradi težavne zgodovine zatiranja s strani močnejših sosedov. Spričo popolne odsotnosti zunanjega sovražnika si je bilo treba za sprožitev tega mehanizma izmisliti notranjega sovražnika: izbrisani so bili kot nalašč za ta namen. Slovenska demokratska stranka na čelu z Janezom Janšo je na volitvah jeseni 2004 zmagala ravno na valu rasizma, ki ga je z sprožila s sramotnim referendumom aprila tega leta, tik pred vstopom Slovenije v EU. Nezaslišano je, da je slovenski parlament sploh dovolil ta referendum, ki je bil problematičen tako z etičnega kot s pravnega vidika, saj je na njem večina odločala o pravicah manjšine. Številni slovenski državljani smo ta referendum bojkotirali; udeležilo se ga je le 35% volilnih upravičencev, vendar se je velika večina glasujočih (teh je bilo za 33 %  celotnega volilnega telesa) izrekla proti pravicam izbrisanih. In čeprav referendum ni bil obvezujoč za zakonodajalca in torej formalno ni imel pravnih posledic, je razkril skrb zbujajoče rasistične težnje dela slovenskega prebivalstva, omogočil pa je tudi naskok stranke SDS na oblast ter vzpostavitev prve Janševe vlade (2004 – 2008).

Ob pisanju pričujočega članka sem našel plakat, s katerim smo pozivali na manifestacijo Izbrisani s(m)o naši spomladi 2004. Napisal in podpisal sem ga kot podpredsednik Mednarodnega PEN-a, sopodpisnika pa sta bila Aleksandar Todorović kot predsednik Društva izbrisanih in Forum za levico:

Spoštovani sodržavljani in sodržavljanke, cenjeni prebivalci in prebivalke Slovenije!

Pozivamo Vas, da se udeležite zborovanja za pravice in dostojanstvo izbrisanih, ki bo v sredo, 31. marca 2004 (pet minut pred dvanajsto!) na Prešernovem trgu v Ljubljani. Naslov zborovanja in naše temeljno geslo je: IZBRISANI S(M)O NAŠI!

Naša pobuda je motivirana z etičnimi, in ne strankarsko političnimi razlogi. Manifestacija je zasnovana zunaj strankarskih interesov in logike, saj so nas dogodki zadnjih let in mesecev prepričali, da so VSE slovenske politične stranke bolj ali manj soudeležene pri množičnem kršenju človeških pravic, ki se je zgodilo izbrisanim: nekatere z agresivno ksenofobno politiko, druge pa s pripravljenostjo na barantanje o stvareh, o katerih se kratko malo ne sme barantati.

Človeško dostojanstvo izbrisanih bomo najbolje potrdili z dostojanstvom kulture: vrsta osebnosti iz umetniškega, znanstvenega in javnega življenja bo s svojimi solidarnostnimi izjavami zastavila svoje ime in ugled za pravice izbrisanih. Histeriji politikov, ki netijo šovinistične strasti, bomo zoperstavili domišljijo, njihovim manipulacijam solidarnost, njihovim pritiskom in grožnjam zahtevo po brezpogojnem spoštovanju človekovih pravic, njihovemu rasizmu neomajno zavest o enakosti vseh ljudi pod zvezdami!

Nekaj dni pred vsiljenim in povsem nepotrebnim referendumom bomo vzpostavili najširšo možno demokratično fronto, v katero vabimo vse sodržavljanke in sodržavljane, prebivalke in prebivalce Slovenije, ki niste ravnodušni do trpljenja soljudi in Vam ni vseeno, kakšna bo prihodnost naše dežele. Vprašanje pravic izbrisanih je pravno in politično, kulturno in zgodovinsko razvodje: na eni strani pot v Evropo, demokracijo in prihodnost, na drugi strani pa pot v samozadostno provinco, nesvobodo, preteklost.

Tisti, ki nam ni vseeno, tisti, ki verjamemo v dostojanstvo vseh ljudi, se bomo zbrali pred Prešernovim spomenikom v sredo, 31. marca pet pred dvanajsto! S srci, ki čutijo, z glavami, ki mislijo!

Za temi besedami še zmeraj stojim. Angažma za izbrisane sem drago plačal in ga še zmeraj plačujem, čeprav svojih težav sploh ne morem primerjati z usodo izbrisanih. Prejemal sem grozilna pisma, na literarnem večeru na Koroškem sem bil fizično napaden med branjem svojih prevodov trubadurskih pesmi iz 12. stoletja, avto so mi večkrat poškodovali, na okrogli mizi komercialne televizije POP TV pa je občinstvo kričalo, da bodo sežgali moje knjige. Rumeni tisk me zaradi izbrisanih še zmeraj pogosto zmerja z izdajalcem in me poziva, naj zapustim Slovenijo.

O izbrisanih sem veliko pisal, vendar teh besedil večinoma nisem mogel objaviti. Pomenljiva je usoda poetične, v verzih napisane igre Bris, ki se začenja s telekonferenco, na kateri se princi temè pod Satanovim vodstvom odločijo, da bodo poslali padlega angela Luciferja, hudičevko Astarto in »dobrega hudiča« Beliala v Slovenijo, da z rasizmom zoper izbrisane okužijo »to subalpsko, avtistično deželico, / sentimentalno, bidermajersko razglednico, / podobo raja, čokoladno škatlico, / to čisto, kičasto banana republiko«. Igro sem poslal večini slovenskih gledališč; nihče mi nikoli ni odgovoril, intendanti pa so me prenehali pozdravljati na cesti. Morda igra ni dobra; a navdaja me hudobno veselje, da sem – sonetist v starejših srednjih letih – bil sposoben napisati tako škandalozno besedilo. Pozneje sem to peklensko igro v verzih vključil v Čas očetov in Bivališča duš, drugo in tretjo knjigo epa Vrata nepovrata (2015, 2017).

Zaradi vsega povedanega sem toliko bolj vesel, da Prešernovo gledališče v Kranju pod režijskim vodstvom Oliverja Frljića uprizarja dramo izbrisanih. Pozdravljam to etično, državljansko in umetniško dejanje!

Dr. Boštjan M. Turk, profesorski kolega z ljubljanske Filozofske fakultete, me je v Reporterju, osrednjem glasilu slovenskega rasizma, demoniziral zaradi pesmi Izbrisani (iz zbirke Obredi slovesa, 2005),češ da gre za najbolj sramotno pesem v zgodovini slovenske poezije.Naj pričujoči članek sklenem s to svojo sramoto, na katero sem ponosen:

IZBRISANI

Najhuje se je posloviti in ostati.

V istem mestu. Na isti cesti. V isti

hiši. Obstati pred zaklenjenimi vrati

z zamenjano ključavnico, nečisti,

nevidni sosed. Človek brez pravice

do sebe. Tujec sredi hrupne množice.          

Vsi vedo, kako. On ne. Ne pozna resnice

in ne zna prestopiti čarne krožnice.

Čeprav doma, vsi pravijo, da je na tujem. 

Izgnan globoko vase, kjer potuje.     

Notranja emigracija je strašna veda.

Morda bo treba stran. Morda bo treba

dokončno izpod sence tega žleba.

Morda ta meja ni tako visoka.

Morda na drugi strani čaka roka.      

Tam bo vse to nekoč na glas povedal.          

Njegov je molk, njegova je beseda.  

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s