Boris A. Novak

IZBRISANI

Najhuje se je posloviti in ostati.

V istem mestu. Na isti cesti. V isti

hiši. Obstati pred zaklenjenimi vrati

z zamenjano ključavnico, nečisti,

nevidni sosed. Človek brez pravice

do sebe. Tujec sredi hrupne množice.          

Vsi vedo, kako. On ne. Ne pozna resnice

in ne zna prestopiti čarne krožnice.

Čeprav doma, vsi pravijo, da je na tujem. 

Izgnan globoko vase, kjer potuje.     

Notranja emigracija je strašna veda.

Morda bo treba stran. Morda bo treba

dokončno izpod sence tega žleba.

Morda ta meja ni tako visoka.

Morda na drugi strani čaka roka.      

Tam bo vse to nekoč na glas povedal.          

Njegov je molk, njegova je beseda. 

***

Opomba avtorja: Dr. Boštjan M. Turk, profesorski kolega z ljubljanske Filozofske fakultete, me je v Reporterju, enem izmed osrednjih glasil slovenskega rasizma, demoniziral zaradi pesmi »Izbrisani« (iz zbirke »Obredi slovesa«, Študentska založba – Beletrina, 2005), češ da gre za najbolj sramotno pesem v zgodovini slovenske poezije. Na to svojo sramoto sem ponosen.