Svetlana Slapšak: Zahvala za članstvo v PEN Centru BiH in stališče o Janezu Janšu o Srebrenici

Poštovane prijateljice i prijatelji, P.E.N. Centar BiH, 

duboko sam dirnuta i počastvovana vašom odlukom da me izaberete za počasnu članicu P.E.N. Centra BiH. Teško mogu da zamislim veće priznanje od toga u ovom delu sveta, i za sebe, utoliko više što sam se u tome našla sa Dubravkom Ugrešić. Hvala vam! 

Vaše pismo je došlo u vreme kada obeležavamo godišnjicu – ovoga puta četvrt veka – i sećamo se Srebrenice, još daleko od svih izvedenih obreda, ispunjene pravičnosti i pomirenosti duša. Upravo u to vreme potresao nas je divljački, nesuvisli, bezočni ispad predsednika slovenačke vlade Janeza Janše, koji je sebi dozvolio da poveže srebreničke žrtve i svoj patološki antikomunizam i da na tom primeru promoviše vulgarni istorijski revizionizam, kojim se služi u svojoj lokalnoj politici. Ovakvo vređanje svih građana BiH i svih građana Slovenije došlo je u trenutku kad se svim silama borimo da nedostojnu vlast ubedimo da ode, da nam ne bi nanosila sramotu izvan države i unutarnju destrukciju državnosti. Zato osećam potrebu da se u ime mnogih članica i članova slovenačkog P.E.N.-a i hiljada građanki i građana koji protestuju protiv sadašnje vlade, i u svoje ime, izvinim za nepodnošljivu uvredu koju je naneo predsednik vlade Slovenije Janez Janša. 

U ime saradnje i ljubavi koje nas povezuju, radimo i mislimo i dalje u okvirima humanosti, poštovanja znanja i negovanja etičkih načela. 

Sa zahvalnošću, 

Svetlana Slapsak

Boris A. Novak: Obsodba izjave predsednika vlade RS Janeza Janše o razlogih za genocid v Srebrenici

OBSODBA IZJAVE PREDSEDNIKA VLADE RS JANEZA JANŠE

O RAZLOGIH ZA GENOCID V SREBRENICI

Kot predsednik nekdanjega Sarajevskega komiteja in organizator humanitarne pomoči Mednarodnega PEN-a za begunce iz nekdanje Jugoslavije in pisatelje v obleganem Sarajevu v letih 1991–95 najostreje obsojam zgodovinsko zgrešeno, neetično, cinično in politikantsko izjavo Janeza Janše, predsednika vlade RS, o razlogih tragičnega genocida v Srebrenici.

Janša očitno govori o sebi, saj je sam najbolj tipičen primer obrata vzhodnoevropskega komunizma v destruktivni nacionalizem: iz oportunističnega karierista, fanatičnega partijca in zagrizenega učitelja predvojaške vzgoje se je sprevrgel v ekstremnega rasista.

Boris A. Novak,

podpredsednik Mednarodnega PEN-a

Ljubljana, 12. julija 2020

Dr. Boris A. Novak: DR. FRANCE PREŠEREN O RUMENIH JOPIČIH

Dr. Boris A. Novak

DR. FRANCE PREŠEREN O RUMENIH JOPIČIH

(mala francoska balada)

Poet sem marsikaj že videl skoz brončene veke,

stoječ kot spomenik na Tromostovju treh stoletij:

različne mode in politike brez mod, ki meeekeee-

tajo prisego tujcem, lepe dame vseh poletij,

zaljubljene začetnike, ki se učijo šteti

zloge pod mojo senco, trop turistov, ki kriči …

Še níkdar pa me ni deželni knez obsodil ždeti                       

med pretepaško sodrgo v rumenih jopičih. 

Obkroža me ein Volk, ein Führer, straže in prepreke.

Obut v krut bron, se ne morem premakniti … Z leti

imam vse rajši parčke, ki na živo stran te reke

peljejo pesem, jok in smeh otrok. Zdaj pa – moji lepi

Juliji ne povedat’, prosim – kolesarke … Ukrepi

zoper lepoto so zločin! Zakaj smehljaja teh oči 

in ustnic ne spustijo k meni stražniki v oklepih?

Zakaj pustijo, da me blatijo rumeni jopiči?                    

Od zgoraj rad pokukam v dekolte zaobljene obleke …

Rumeni opričniki, kako si drznete rohneti

nad nežnimi dekleti, z Sieg Heil pozdravljati pokveke,

moj spomenik ukrasti, da bi pljuvali – prekleti

landsknehti! – na moj rod, nebo, prostost, na boj stoletij?!        

Iz vaših ust moj jezik sika in preži in piči;

na ustnicah teh ljubkih kolesark pa zna moj jezik peti.

Stran, stran, stran, strahopetci z rumenimi opičjimi jopiči!       

Zakaj pa so tako rumeni – jopiči ti opičji?

Zato ker nanje bruham. Bruham na to podlost, spet in spet,

bruham od gneva na ta gnoj, gnus, gnacistični sekret!

Zato pa so tako rumeni – jopiči ti opičji …

Predsednik republike in slovenska vlada kupčujeta z usodo slovenske manjšine v Italiji

Nacionalizem, kot sestavina trenutne slovenske »nove politične normalnosti«, se glede na očitno usklajena ravnanja, geste in izjave predsednikov republike in vlade v odnosu do slovenske manjšine v Italiji kaže predvsem kot sredstvo zavajanja volivcev in ne kot izraz domnevnega patriotizma in poudarjanja nacionalnih interesov. Kar je navznoter oglaševanje »ljubezni do domovine«, je navzven paktiranje s »partnerji« na skrajni desnici v Italiji in na Madžarskem. Konkretna dogajanja predvsem v Trstu v zadnjih tednih in ravnanja slovenskega režima v zvezi s simbolno stoto obletnico požiga Narodnega doma te ugotovitve povsem potrjujejo.

Razumemo, da Slovenija ne bi mogla preprečiti uvedbe novega praznika »dneva osvoboditve izpod jugoslovanske okupacije« na Tržaškem, ne moremo pa razumeti popolnega molka najvišjih slovenskih političnih predstavnikov ob tej italijanski gesti, ki je, med drugim, izrecno neprijazna do slovenske narodne manjšine.

Posebej zgroženi pa smo, ker je predsednik Pahor svoj prazni koncept sprave zdaj še »izvozil« v Italijo in pristal na zgodovinsko neutemeljeno izenačevanje boja proti fašizmu s posledicami druge svetovne vojne s tem, ko se bo poklonil spomeniku na faktografsko preverjeno izmišljenem kraju »slovenskega zločina« pri Bazovici. To sramotno in za slovensko manjšino žaljivo gesto, napovedano za 13. julij 2020, je dodatno podkrepil predsednik vlade Janša v svoji tviterski reakciji na dokumentarec o požigu Narodnega doma v Trstu. Povzel je stališča italijanskega političnega zgodovinskega revizionizma. Ta je namreč pomembno vpisan v ideologijo sedanje italijanske skrajne desnice. So torej tržaški Slovenci potemtakem drobiž v paktiranju sedanjega slovenskega režima s Salvinijevo ligo, s katero predvsem stranko SDS povezuje ista ideologija zaslepljenega antikomunizma, združenega z demagogijo na podlagi rasizma, seksizma in sovraštva do nemočnih beguncev?

Tako naši slovenski sonarodnjaki onkraj čedalje zaznavnejše meje, kot mi, podaniki slovenskega režima »nove normalnosti«, se ob teh dejstvih in gestah lahko zavemo, da je en obraz novega slovenskega Janusa smejoči se »spravni« obraz predsednika Pahorja in drugi obraz z mrkim pogledom predsednika vlade Janše. Ni prvič, da je zadevna prvina zunanje politike izraz regresivnosti notranje politike.

Zahtevamo, da predsednik Pahor, če mu je sploh mar vsaj za videz verodostojnosti najvišjega izvoljenega predstavnika naroda, prekliče svojo namero poklona izmišljotinam italijanskega postfašizma in ta preklic pospremi z iskrenim opravičilom slovenski manjšini na Tržaškem.

Forum za demokracijo, zanj dr. Rudi Rizman

Alternativna akademija, zanjo dr. Darko Štrajn

s podpisnicami in podpisniki:

dr. Srečo Dragoš

dr. Božidar Flajšman

dr. Spomenka Hribar 

dr. Dušan Keber

dr. Vlado Miheljak

Vinko Möderndorfer 

dr. Boris A. Novak

dr. Stane Pejovnik

dr. Božo Repe

dr. Rado Riha

dr. Blaž Rozman

dr. Mitja Sardoč

dr. Božidar Slapšak

dr. Svetlana Slapšak

Janez Smole

mag. Marjan Šetinc

dr. Niko Toš

dr. Vito Turk

dr. Boris Vezjak

Tomaž Wraber

Boris A. Novak: TRG REPUBLIKE

Boris A. Novak

TRG REPUBLIKE

voščilo in opomin Republiki

za Dan državnosti 25. junija 2020

Sodržavljanke in sodržavljani!

Zaprli so nam prostor, poln prostosti,                      

kjer smo bili vsi tolikokrat zbrani,

prostor globoke zgodovinske starosti                      

in venomer odkrite nove čudežnosti,           

dostop do Parlamenta in vse bližnjice                      

do Valvasorjevega parka, nič in vse –                     

sodrga je zaprla Trg Republike!       

Trg je srce, trg je mesto v malem.

Odkar so ga zasedle palicajske straže,

je naša prestolnica mesto v žalem.

Trg ni več streha underground garaže,

le še paradna pista palicajev in politbaže.

Tu ni več ne kotalkarjev ne publike

za Cankarja, tod nihče več ne hodi križem kražem. 

Sodrga je odtrgala Trg Republike!

Trg je zaplata zvezdnega vesolja,

ugnezdena med nebotičnike – nebodotičnike – in čas,

trg je ubrana, urbana varianta polja,

jasnina starih, okamnelih jas

in resonančna škatla za naš glas,

naš krik, da so nam ukradli trg, naš Da in naš Ne, 

sprevrgli pas lučí v past zasužnjene Slovenije!

Sodrga je ukradla Trg Republike!

Človek ni riba, ne diha na škrge!

Človeško srce potrebuje trge!

Drgetajoči sodrgi, palicajem

in polit-polit-polit-ritim, krivim za vse kraje,

sporočamo: vrnite nam naš Trg, naš Trg,

naš Trg Republike!

Boris A. Novak: 167 SOŠOLKAM IN SOŠOLCEM

Boris A. Novak

167 SOŠOLKAM IN SOŠOLCEM 

Evi Kryštufek, Andražu Stevanovskemu, Klari Katarini Rupert, Špeli Setničar, Binetu Debeljaku, Mariji Jeremić, Taji Rihtaršič, Tjaši Abazović, Nejcu Furlanu, Zali Zupan, Maji Günther, Žigi Koscu, Ani Mari Koroša, Špeli Rak, Manci Cerar, Nini Krajnc, Petruši Golja, Zali Intihar, Matiji Krumpaku, Saši Svet,  Urški Šparemblek, Luni Pentek, Sanji Praznik, Lini Kenda, Roku Kodbi, Juliji Lukovnjak, Špelci Juhart,  Ivani Bašin, Oksani Ivanović, Vesni Plavec, Anji Tomažič, Lari Batič, Manci Hribovšek, Brini Koloini,  Rebeki Lebinger, Amadeji Pipan, Valentini Ambrožič, Valeriji Želko Rebec, Kseniji Vozelj, Sari Štern,  Nini Korelc, Neži Kočnik, Lenartu Sušniku, Mariji Soldat, Zali Podkrižnik, Urški Bračko, Klari Trček, Gaju  Terseglavu, Timu Verstovšku, Aljažu Koprivnikarju, Ivani Rosa, Milošu Mrđi, Lari Krajnc, Kiri Molan,  Neži Mariji Slosar, Gašperju Stražišarju, Aleni Begić, Nastji Uršuli Virk, Maruši Slavec, Tiji Vulpes, Ani  Kolenc, Ani Gregorčič, Tani Benčan, Lani Zorko, Tamari Sterle, Maši Šraml, Lauri Repovš, Pii Požek,  Moniki Novak, Gregi Ulnu, Danilu Lekšetu, Gaji Pöschl, Matevžu Remsu, Katarini Hacin, Tajdi Liplin Šerbetar, Juliji Ovsec, Vidu Karlovšku, Hani Hvala, Danieli Sitar, Indiri Mujanović Zver, Katarini Pobežin, Patriku Holzu, Sanji Petrović, Alji Primožič, Anji Grmovšek, Niki Štumberger, Anji Mrak, Nadi Kavčič, Lari Lednik, Mili Kotnik, Lari Paukovič, Klemnu Uršniku, Staši Kumše, Niki Prusnik Kardum,  Nastji Rožej, Sanji Podržaj, Rini Pleteršek, Sanji Nikolić, Špeli Derčar, Niki Vajnhandl, Poloni Majdič,  Brini Rafaeli Klampfer, Sari Hočevar Mucić, Heleni Čehovin Gerželj, Arji Hojnik, Evi Žibert, Liu Breza Zakrajšek, Nejki Šegatin, Suzani Bajić, Neli Poberžnik, Niki Šrus, Miji Ivančič, Anamariji Hajdin, Vanji Ostercu, Sandri Erpe, Anamariji Zorč, Anamariji Krajšek, Gaii Sluga, Lei Cafuta Maček, Maši Pelko,  Maši Hancman, Tjaši Gajšek, Nejki Jevšek, Klari Zupančič, Anji Kapus, Filipu Hudeju, Neži A. Lavrenčič, Lari Petri Skela, Veroniki Rupert, Sibili Pirih, Poloni Stergar, Ani Piki Šubic, Žigi Kovaču, Uli Taliji Pollak,  Nisji Naji Resinovič, Mihi Zemljiču, Maruši Fakin, Hani Ferizović, Anji Kršlin, Samanti Hadžić Žavski,  Kaji Peršolja, Neži Ambrožič, Roxani Spruk, Anji Simič, Sari Ivanovski, Mateji Klemenčič, Iztoku Jerebu,  Ines Božič, Špeli Habulin, Jasni Reščič, Katarini Ferk, Moniki Baraga, Hani Kovač, Maši Milčinski, Kaji Pinter, Ajdi Kleindienst, Danijeli Sitar, Ivoni Andres, Živi Zemljič, Niki Korenjak, Manji Ocepek, Maji Ferfolja, Amalii Felicijan, Tjaši Pirnar, Zali Norčič, Špeli Zupančič in Aljoši Lovrič Krapežu, ki veste, da ima  ta zahvalna pesem obliko male francoske balade

Študentke! Sedem tisoč let star pesnik,

doma iz Troje ali stare Perzije,                     

boječ se lakote in kletnih plesni,

sem se priStihotapil skozi kontroverze         

na večno nedrje matere Univerze.

Tam vam predavam Nič in Vse – Veselo vedo,                  

pesniške forme, ritme, zloge, verze,

mojstrim zveneč spomin, držim besedo.

Študentje! Sedem tisoč let star pesnik

sem dedič groze, zadnja priča prve zgodbe,

pevec ljubezni iz daljave v pretesni

sobi, uglaševalec davne godbe.

Vi greste v prihodnji čas, jaz pa, narobe,

šepam za vami, šepetam jesen obredov,

ponavljam pračas pisane podobe:                 

ohranjam tih spomin, držim besedo.

Študentke in študentje! Prastar pesnik

sem napačno verjel, da vas ne mika

ta dolgočasna snov. Da ste neresni.

Opravičujem se za zmotno sliko.

Vaša podpora, vaša moč premika

zidove in odpira vrata vseh razredov.            

Človeško ste izpit opravili z odliko: 

ohranjate spomin, držite besedo.

Študentke in študentje! Ganjen sem, hvaležen,

nič več »profesor«: vsi smo s krhko kredo 

zapisani v zrak, kjer čas dežuje, svetlo bežen.

Nič več »študentke in študentje«! Zdaj je vse v redu.                     

Zdaj smo sošolci in sošolke: držimo besedo.

Boris A. Novak: KAJ JE DRŽAVNOST?

Boris A. Novak

KAJ JE DRŽAVNOST?

V prvi vrsti

je državnost

pokončna drža, 

a tudi odprtost

do sosedov

in odgovornost za besedo.

Če že ne pradavnost,

pa vsaj mladost

in prostost.

V imenu državnosti

niso dovoljene nacionalistične neumnosti

in druge brezpravnosti.

Državnost

je ustavnost,

še bolj pa čuječa javnost.      

In če se Državi

zmeša od lastne vele-

državnosti,

imamo državljani

neodtujljivo pravico

do zajebavnosti!

                (Lunin koledar: praznična pesniška pratika,

založba Goga, 2020)

Boris A. Novak: POLICAJ JE PALICAJ

Boris A. Novak

POLICAJ JE PALICAJ

                                                         (melodija: Gojmir Lešnjak Gojc,

avdio kaseta “Policaj je palicaj”, 1988)

moram držat red sveta                               kam naj zdaj se revež dam

in sanjarit poln željá                                   bit organ je vse kar znam

službi zbežat se ne da                               pijem ker sem strašno sam                      

uniforma nima dna                                     peče me globoki sram

policaj je palicaj                                           policaj je palicaj

policaj je palicaj                                           policaj je palicaj

le zakaj zakaj zakaj                                    le zakaj zakaj zakaj

jaz pa nisem takšen zmaj                          čutim da prostost ni raj

pravi plavi palicaj                                         tek sem zgubil in smehljaj

jaz mam rajši mesec maj                           slep sem za pomladni gaj

in izlet v cvetni gaj                                      pendrek si želim nazaj

policaj je palicaj                                           policaj je palicaj

policaj je palicaj                                           policaj je palicaj

le zakaj zakaj zakaj                                    le zakaj zakaj zakaj

jaz sovražim palico                                     le kako naj iz srca

in še bolj tiralico                                          zruvam zakon brez mejá

rajši grem na malico                                   družbi zbežat se ne da

sunit kavno šalico                                       uniforma nima dna

policaj je palicaj                                           policaj je palicaj

policaj je palicaj                                          policaj je palicaj

le zakaj zakaj zakaj                                    le zakaj zakaj zakaj

zmeraj sem bil slab učenc

zdaj sem fasal še suspenz

ker sem vozil brez vseh bremz

službeni mercedes benz

policaj je palicaj                                           (besedilo je nastalo l. 1983, objavljeno pa v

policaj je palicaj                                          pesniški zbirki za mladino “Blabla”, DZS,

le zakaj zakaj zakaj                                    1995, ter Novakovih pesmaricah pesniških

                                                                       oblik, nazadnje v “Oblikah duha”, MK, 2016)

Boris A. Novak: Groza ni dedna ali poziv zoper oživljanje državljanske vojne

Boris A. Novak

GROZA NI DEDNA:

POZIV ZOPER OŽIVLJANJE DRŽAVLJANSKE VOJNE

 (odgovor na čivkanje Roberta Hrovata in Janeza Janše)

  Odgovarjam na vprašanje v čivku politika in gasilca Roberta Hrovata, ki ga je 11. maja 2020 razčivkal Janez Janša, predsednik vlade RS, ki ima v času boja zoper epidemijo  koronavirusa očitno dovolj časa tudi za PR: »A je spodaj podpisani politkomisar Fric Novak kaj v sorodu z Boris A. Novak, ki je včeraj pametoval pri Gobčevi? Ker, če je … Groza.« 

In čivku res sledi groza – posnetek povelja za eksekucijo nedolžnih ljudi s podpisom »politkomisarja Frica Novaka«:

 Francozi bi v takem primeru uporabili moder pregovor, ki je obenem tudi opomin: »On est toujours le fils (ou la fille) de quelqu’un.« V prostem prevodu: »Vsakdo je nekogaršnji sin (ali nekogaršnja hči).« Očitati drugim starše in sorodnike je znamenje predcivilizacijske ravni, razen tega pa je treba biti pri tovrstnih napadih previden, saj gre za dvorezen meč – zelo hitro se utegne obrniti proti tistemu, ki ga dvigne. Le koga neki bi našli med predniki in sorodniki politgasilca Hrovata? Tri pijančke? Kakšnega bebčka? Da mi Janez Janša očita strica politkomisarja, pa je kratko malo smešno – saj je to bil in je še zmeraj on sam!  

Moj odgovor na to ceneno provokacijo se glasi: spodaj podpisani Boris A. Novak SEM nečak Mirka Novaka, bolj znanega pod vzdevkom Fric, ki pa NI napisal in podpisal ponarejene smrtne obsodbe, objavljene v tem čivku. In ker je tako, se popolnoma strinjam s tema dvema čivkačema, da je to GROZA. Groza na več ravneh. Neznanska in neizrekljiva groza zgodovinskega blodnjaka druge svetovne vojne in njenih posledic. In groza neznosne plehkosti manipulantskega esdeesovskega čivkanja. Grozljiva in perverzna je drža, s katero sebe postavljata v vlogo nedolžnih žrtev ter obenem vsevednih in vsemogočnih sodnikov, in grozeča je njuna insinuacija, da sem jaz, Boris A. Novak, morilec. In to samo zato, ker sem nečak svojega strica. In samo zato, ker kritiziram esdeesovsko vlado. A ne gre le zame, jaz sem pri teh napadih zgolj pars pro toto – simbolna tarča za diskreditacijo vseh kritičnih intelektualcev.

Naj naštejem glavne dokaze, da sta čvekača citirala grob in nespreten falsifikat: 

1)      Že italijanska vojaška obveščevalna služba je l. 1943 ugotovila, da je »dokument« ponarejen, a ga je seveda z veseljem uporabila.

2)      Ukaz »štev. 416« je datiran s 3. februarjem 1943, ko 1. bataljon »Ljube Šercerja« ni več obstajal, saj se je že oktobra 1942 preimenoval v udarno brigado »Ljube Šercerja«; takrat se je Krimski odred reorganiziral v Notranjski odred, Tretja grupa odredov pa je bila razformirana.

3)      Nevedni belogardistični ponarejevalci niso dobro poznali vojaške hierarhije partizanske vojske in so zmotno mislili, da je odred podrejen bataljonu, v resnici pa je bilo obratno – partizanski odred je bil nadrejena enota, sestavljena iz več bataljonov, zato je popolnoma nemogoče, da bi politkomisar 1. bataljona Fric Novak ukazoval komandi Dolomitskega odreda.

4)      Fric Novak 3. februarja 1943 že šest mesecev ni bil na Notranjskem in v Ljubljanski pokrajini, ker je doživel prekomando v Gorenjski odred in je bil medtem na Gorenjskem tudi likvidiran po ukazu Glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije. A o tem kdaj drugič. Kogar pa zanima, kaj si o svojem stricu mislim jaz, ki ga poznam bolje kot kdorkoli, naj si prebere moj ep Vrata nepovrata, predvsem drugo knjigo, Čas očetov (založba Goga, 2016), ki je posvečena tragični usodi družine Novak v vrtincih zgodovine.  

5)      Fric Novak je bil študent, intelektualec, poliglot z znanjem dvanajstih jezikov, glasbenik z absolutnim posluhom, strasten bralec, ki je cele noči požiral knjige. Z Vitomilom Zupanom sta tik pred drugo svetovno vojno ustanovila klub mladih intelektualcev. Štiri leta svojega kratkega življenja je preživel po zaporih, kjer so mu dovolili le slovarje in Sveto pismo; znal ga je na pamet. Zato je povsem nemogoče, da bi pisal v tako zanikrni slovenščini kot komaj pismeni belogardistični ponarejevalci njegovih domnevnih ukazov. 

6)      Ni verjetno, da bi v času, ko je večina borcev in bork osvobodilnega gibanja iz varnostnih razlogov uporabljala partizanska imena, Fric Novak, ki je l. 1941 deloval tudi v ljubljanski ilegalni tehniki in je bil torej vajen pravil konspiracije, podpisal smrtno obsodbo s polnim imenom in priimkom.

7)      Zgodovinska neverodostojnost tega »povelja« je razvidna že iz samih Črnih bukev, od koder sta jih prečivkala tudi esdeesovska čivkača: isto »povelje« je namreč dvakrat citirano, vendar med obema »dokumentoma« obstajajo bistvene razlike: na str. 19 je datirano s 3. februarjem 1943, na str. 47 pa s 3. januarjem 1943! Primerjava obeh besedil pokaže tudi mnoge tekstovne razlike. 

Franček Saje je v knjigi Belogardizem (Slovenski knjižni zavod, 1951) natančno dokumentiral »genezo« ponarejanja domnevnih smrtnih obsodb, ki naj bi jih podpisal Fric Novak (str. 704-706). Župnik Jože Zalokar iz Rovt je 25. februarja 1943 italijanskemu poveljstvu izročil »ukaz«,ki naj bi ga poveljstvo 1. bataljona »Ljubo Šercer« poslalo poveljstvu enote »Dolomitski odred«; našli naj bi ga v okolici Žibršča. Fotografski posnetek tega »partizanskega« ukaza je objavil Slovenec, nato pa je postal glavna »listina« v propagandni knjigi V znamenju Osvobodilne fronte, Dokazila o grozodejstvih komunizma v Ljubljanski pokrajini, ki jo je marca 1943 izdalo uredništvo Slovenca; avtor te anonimno izdane knjige je bil po lastnem hvalisanju urednik Slovenca, kaplan Franc Glavač. Od tod je ta ponarejeni »dokument« romal v Črne bukve o delu Komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu, ki so izšle pri v založništvu tednika za politična in kulturna vprašanja Slovenski dom 17. maja 1944, uredil pa jih je Mirko Javornik.

»Ukaz štev. 416«, ki ga zdaj po Twitterju čivkata prepotentna esdeesovca, je torej »fake news«, kot bi danes rekli. Dejstvo, da je ta skrajno neinteligentni ponaredek doživel zloglasno slavo največkrat ponatisnjenega »dokumenta o komunističnih zločinih«, marsikaj pove o skrajno zavratnem značaju političnih manipulacij … pa tudi o inteligenci in zgodovinskih razgledih obeh esdeesovskih politčivkačev. 

Naj ob tem poudarim, da obsojam vse zločine v drugi svetovni vojni, tudi tiste, ki so jih zagrešili komunisti in partizani, vključno z grozo povojnih pobojev.

Danes, l. 2020, tri četrt stoletja pozneje, pa se sprašujem, ali predsednik vlade nima v času epidemije koronavirusa boljšega in bolj nujnega dela, kot da obračunava z mano tako, da me po predcivilizacijski dedni logiki blati kot morilca na podlagi tri četrt stoletja starega ponaredka.

Za Slovenijo ni dobro, da jo vodi ministrski predsednik, ki izkazuje patološko sovraštvo do kritičnih intelektualcev, kar je nekoč bil tudi sam. Ni dobro, da stranka SDS v imenu »antikomunizma« pelje Slovenijo stran od Evrope v smrtni objem višegrajske skupine nekdanjih komunističnih držav, ki z radikalnim kršenjem demokratičnih pravic pravzaprav udejanjajo najtemnejšo dediščino komunističnega totalitarizma. Ni dobro, da Slovenijo v času zgodovinskih preizkušenj, ki nimajo nikakršne zveze z drugo svetovno vojno, vodi stranka, za katero je programska prioriteta demoniziranje polovice prebivalstva, ki izviramo iz partizanskih družin. Ni dobro, da o ključnih zadevah odločajo politiki, ki oživljajo državljansko vojno.

Janševi mediji na čelu s strankarskim glasilom Demokracija in Novo24TV so objavili desetine smrtnih groženj kritičnim intelektualcem, vključno s podpisanim, a to samoumevno razumejo kot svojo demokratično pravico. Ob dveh podobnih grožnjah, naslovljenih na Janšo, ki ju obsojam, pa so vladna glasila in sam Janša nemudoma napovedali državljansko vojno. Janšev govor ob spominski maši za žrtve revolucionarnega nasilja v Kočevskem rogu 6. junija letos je ob vsej pretresljivosti pričevanja o očetovem trpljenju obenem zvenel kot napoved enakega nasilja.

Rad bi poudaril, da se velika večina udeleženk in udeležencev t. i. »kolesarskih protestov« obnaša korektno, odgovorno, dostojno in prijazno, z upoštevanjem zdravstvenih ukrepov zoper epidemijo in z duhovito invencijo pri novih načinih protestiranja, ki je njihova neodtujljiva, ustavno zaščitena pravica.

Izkoriščam pa priložnost za skrajno resno opozorilo vsem, da so grožnje in pozivi k nasilju absolutno nesprejemljivi tako na občečloveški kot na državljanski ravni ter da je treba preprečiti vse tovrstne manipulacije in neumnosti. Obnašajmo se človeško, ne dopuščajmo nespodobnosti in ne nasedajmo provokacijam!

Kot kaže ponesrečeni čivk tistega-kako-mu-je-že-ime in Janeza Janše, je demoniziranje svojcev ena izmed najbolj sprevrženih oblik političnih spopadov. Če že imamo kaj slabega povedati o kom, pustimo pri miru vsaj njegove ali njene starše, ženo in moža, otroke, nečake in vnukinje! Ni »prekletstva do sedmega kolena«; je le odgovornost slehernega človeka za svoja dejanja.

Pozivam sodržavljanke in sodržavljane, potomke in potomce obeh strani, zapletenih v krvav spopad iz prejšnjega stoletja, ter mlajše generacije, ki s to tragedijo nimajo nobene zveze, da s skupnimi močmi poskrbimo, da se ta groza ne bi ponovila.

Groza ni dedna. Pojdimo, z vsemi nujnimi razlikami in s spoštovanjem do drugih in do njihovih bolečin, v skupno prihodnost.           

Andrej Detela: Le kako si drznete?

Andrej Detela: Le kako si drznete?

UVOD

Začel bom s pogledom na današnji svet, vendar nekoliko raztegnjen v prostoru in času. V osrednjem delu tega eseja pa bom v to širšo sliko umestil še našo aktualno slovensko izkušnjo, ki že kar sama od sebe kliče h kritični besedi.

Ne mislim, da sem pametnejši od drugih. Pišem zato, da iz sebe nekako iztisnem, izjokam zadušljivo prisotnost nečesa nevidnega, kar visi v zraku in nas obdaja, stiska. Pa s tem mislim predvsem nekaj drugega kot koronavirus. Vsi to čutimo, resda na različne načine. Nekateri se na aktualno situacijo odzivajo s tesnobo, nekateri jo odkrito opisujejo kot »surrealistično«, številni pa bi se pod vplivom množične psihoze radi mobilizirali v nekakšno »vojno z virusom«. (V nadaljevanju bom še pojasnil, da soočenje s pandemijo ni nobena vojna.) Našli so se kvazijunaki, ki se na naših ekranih vsakodnevno prikazujejo kot vojskovodje, s tem blažijo svojo duhovno revščino ali pa računajo na privilegije »zmagovalcev«.  In spet nekateri vedrijo v zavetju, se lahkotno pretvarjajo, da bo minilo kar samo od sebe in se bomo potem vrnili na neko »novo normalo«. Čeprav nihče ne ve, kaj naj bi to bilo.

Tu smemo postaviti vprašanje o času pred izbruhom pandemije: so mar bile družbene razmere v tem našem noro podivjanem svetu takrat še normalne? Ne, niso bile. In tudi zdaj tok svetovnih in domačih dogodkov ne kaže, da se bo izšlo tako preprosto: ničesar novega se še nismo naučili iz te naše res enkratne situacije, v kateri smo se vsi skupaj znašli povsem nepripravljeni. Vemo le to, da bo prihodnost bistveno drugačna od tega, na kar so nas navajala zadnja desetletja izkušenj. O njej za zdaj samo ugibamo.

Težave se niso začele šele s pandemijo Covid-19. Nanje smo opozarjali že mnogo prej, že vsa zadnja desetletja, pa skorajda nihče ni hotel poslušati. Napetosti pod vidno površino so naraščale, drobni koronavirus pa je sprožil potres in začelo se je podirati. Morda ni odveč, če ta družbeni fenomen primerjamo s situacijo leta 1914 v kolonialni Evropi, polni notranjih nasprotij: streli v Sarajevu so v vrsti držav sprožili množično psihozo »domovinskih čustev« in tako ves svet pahnili v uničujočo vojno. 

Vse od dobe razsvetljenstva v 18. stoletju se je v družbah »zahodnega sveta« verjelo v osvobajajočo, osrečujočo moč napredka. Razvoj znanosti in tehnologije, napredek medicine, predvsem pa odprto širjenje znanja … vse to je prispevalo k prav neverjetnemu izboljšanju kvalitete življenja. V zahodni kulturi velja prepričanje, da človeštvo še nikoli ni živelo tako dobro kot v času po drugi svetovni vojni. Torej se je v našo zavest vtisnila vera v vsestranski napredek: živimo bolje kot naši straši in naši otroci bodo živeli še bolje kot mi.

Ampak v zadnjem obdobju (v bistvu že od začetka sedemdesetih lat dalje) se pojavljajo resni dvomi, opozorila. Tista odprtost, ki je vse donedavna omogočala razvoj, je začenjala usihati. Socialna neenakost je v zadnjih desetletjih začela boleče naraščati in družbeni razredi se vse bolj razslojujejo. Ekonomija, ki v izvornem pomenu te besede (gr. oikos = skupno ognjišče) pomeni skupno skrb za praktično dobrobit vseh »ob skupnem ognju«, se je v veliki meri izrodila v neoliberalni hrematizem, kopičenje bogastva za peščico »zmagovalcev« v tej nori dirki. Zares pa nihče ni več zmagovalec. Izgubljamo vsi. Mučna trenja med interesnimi skupinami so vsakdanja stvarnost, korporacije skrivajo tehnično in pravniško znanje samo zase. Informacijska povezanost sveta se sprevrača v dezinformacijski kaos. V taki duhovni atmosferi pa je seveda vse težje verjeti v nekakšen neprekinjen duhovni in materialni napredek.

In zdaj se nenadoma kaže, kako marsikaj sploh ne deluje. Navodila, kaj je v danem stanju pandemije primerno storiti, so precej zmedena – zlasti, če jih usmerja politika. Ljudje se počutijo nemočni pred drobnim, nevidnim virusom. Smo si domišljali, da obvladujemo naravo in da smo si svet lepo uredili za udobno bivanje v njem? Pa ni več tako: narava se je še enkrat pokazala močnejša od nas. Kot da se vračamo nazaj v prvošolsko klop, k zahtevni učni lekciji za ves svet.

Je bila vera v napredovanje k sreči samo iluzija, samo kratkotrajni mit preteklega stoletja? Danes večkrat slišimo domnevo, da se je racionalni, razsvetljenski projekt zadnjih stoletij pač izpel in da nas čaka mračno obdobje, upodobljeno na znani Goyevi jedkanici Spanje razuma rojeva pošasti.

Pa vendar stvari ne morejo biti tako enodimenzionalne. Sveta ne moremo vpeti v model bipolarnega nasprotja: na eni strani razum in objektivna znanost, na drugi strani pa intimna občutja in vera. Vse to in še mnogo več se spleta, spaja v veliko širšo, neopisljivo celoto, in v njej ima vsak vidik človeške dejavnosti nek pomen in smisel – seveda v povezavi z vsem ostalim, neizmerno presežnim. Materialni napredek zadnjih stoletij je bil mogoč zato, ker je razvoj racionalnega mišljenja vendarle bil v nekakšnem sozvočju s celovito človeško izkušnjo, z nam vsem globoko vrojenim prizadevanjem po resnici, dobroti in lepoti. Čutili smo se ranljivi in Zemlja nas je preizkušala. Glede tega smo šele v zadnjih desetletjih začeli izgubljati tla pod nogami, potem ko nas je premamila navidezna moč tehničnih možnosti in se nismo znali ustaviti pred naravnimi omejitvami. Kdor prisega na katero koli obliko moči (moč tehničnega orodja, moč družbenega položaja itd.), se oprime le enega dela celote in prej ali slej mu bo zdrsnilo.

Naravo je treba brezmejno spoštovati. Le na ta način nam lahko razkriva svoje darove. Vsa novodobna znanost (in z njo vred materialni napredek zadnjih stoletij) temelji na pozornem spoštovanju resnice. Na spoštljivem odnosu do narave, katere del smo in ki nas preizkuša. Manipuliranje z lažnimi novicami se je razcvetelo šele v zadnjem času, potem ko smo ponotranjili markentinški jezik reklam, da je začenjal postajati nekaj samoumevnega. A ta novodobni jezik je povsem v nasprotju z bazičnimi načeli znanosti: Ni prijatelj resnice tisti, ki si jo hoče lastiti, temveč tisti, ki jo iskreno in zavzeto išče.

Novi koronavirus nas torej preizkuša in upajmo, da ga sprejmemo kot učitelja, ne kot sovražnika. Uči nas marsičesa, na kar smo v zadnjem času pozabili. Virusi so vedno bili del našega naravnega okolja, tako kot oblaki na nebu, ribe v vodi in ptice v zraku. O tem, kako najbolje živeti z virusi in kako naj se kar najbolje izognemo potencialni škodi, ki jo povzročajo, raziskujejo epidemiologi. Ti raziskujejo naravne procese, vključujoč tudi družbene odzive na epidemijo, družbeno dinamiko, številne povratne zanke in tako naprej. To je torej znanstveni pogled na sedanjo krizo. Je veliko sodobnejši, širši in po vseh merilih izrazito uspešnejši od tistega drugega pristopa, ki nam ga hoče vsiliti aktualna slovenska politika. Podrobneje se bom v to neprijetno temo spustil malo niže.

Skušajmo biti človeško občutljivi za glasove novih časov. V teh mesecih se vračamo k elementarnemu spoznanju, da nismo vsemogočni. Le kako smo si mogli domišljati, da smo izvzeti iz narave in da jo lahko obvladujemo po mili volji? In kako je možno, da številni najvplivnejši ljudje na svetu še vedno prisegajo na večno ekonomsko rast, na tisti tip ekonomije, ki se meri z neko enodimenzionalno številko, namreč z iluzornim procentom rasti BDP-ja? Tak enodimenzionalen svet ni normalen, ni stabilen in v njem se je nujno moralo nekaj zalomiti. Potem ko bo ta sedanja kriza že mimo, bomo virusu Sars-CoV-2 verjetno hvaležni, ker nas je začel opozarjati na našo lastno ranljivost in nepopolnost, na naše zablode, še preden nam na vrata udarijo še težje preizkušnje. S tem mislim zlasti na podnebno krizo, ki se ji v naslednjih letih gotovo ne bomo mogli izogniti. Torej je čas, da se nehamo sprenevedati in da začnemo razpoznavati prave izzive našega časa ter iskati prave odgovore nanje.

Ko gremo v tej smeri, pa takoj naletimo na ovire. V času pričujoče epidemije še bolj kakor prej prihajajo na vidno površino nekateri čudni, preživeli vzorci mišljenja in delovanja. Pa saj zadeve že prej niso delovale: že prej je brez vsake dolgoročne vizije potekal slepi boj za prevlado med konfliktnimi interesi v prenasičenih družbah in že pred epidemijo je stroj neoliberalnega kapitalizma večini ljudi zadajal globoke rane. V današnjih spremenjenih razmerah pa so utečene strukture še bolj razmajane. Razpoke, ki so v preteklem obdobju nastajale v zgradbi sveta, zdaj na široko zevajo.

DOKTRINA ŠOKA IN SLOVENSKA RAZGRADNJA DEMOKRACIJE

Epidemija Covid-19 je po vsem svetu ustvarila čustveno nabito vzdušje panike. V takem kolektivnem občutju ljudje razmišljajo precej drugače kot običajno – tako zelo drugače, da se tudi sodobna psihologija prav specifično ukvarja z mehanizmi delovanja v ozračju panike. Znani so tragični primeri, ko je med prireditvijo v nabito polni dvorani nenadoma izbruhnil požar. Panični odziv množice je ubral brezglavo pot: ljudje so drli proti izhodu, ga v gneči zablokirali in nihče več ni mogel ven. Vodila jih je samo ena misel: čim prej priti ven. V spoznavni domeni je zmanjkalo prostora za vprašanje, kako svoj beg uskladiti z vsemi ostalimi.

Če bi razmišljali s trezno glavo, bi se lahko vsi pravočasno rešili. Morda bi se rešili tudi, če bi hitro evakuacijo vodila karizmatična oseba z močnim glasom in z moralno avtoriteto, torej oseba vredna zaupanja. V bolj kompleksnih družbenih razmerah, na primer ob pojavu epidemije, pa se lahko kaj hitro zgodi, da vlogo avtoritativnega »odrešitelja« prevzame nekdo brez vsake moralne integritete, torej avtoritarec, samodržec, ki vzdušje izrednih razmer »učinkovito« zlorabi za hitro razgradnjo demokratične družbene ureditve.

In to se nam dogaja prav zdaj.

Pohod virusa je v družbi marsikaj vrgel iz krhkega ravnotežja. Zdaj na plan prihajajo globoko zakopani strahovi, skupaj z njimi pa tudi nekatere družbeno motivirane strasti, ki prej niso bile tako dobro vidne. Na primer, v tej pomladi sem, v telefonskem pogovoru z znanci ali celo z (nekdanjimi?) prijatelji, večkrat poslušal besede, polne sovraštva do tistih »drugih, drugačnih«. Na primer grobo udrihanje čez (navajam dobesedno) »umazane begunce, ki k nam prinašajo koronaviruse, ko pridejo sem, pa vsak begunec še celo prejema 1950 evrov davkoplačevalskega denarja na mesec. Skrajni čas je, da na mejo pošljemo vojsko s policijskimi pooblastili. Vse begunce je treba vreči nazaj, tja, kamor spadajo. Problem moramo rešiti odločno in trdo, tako kot Madžari.«

Teh gorečnežev nisem mogel ustaviti, tako zelo so prepričani v svoj prav. Trdno verjamejo v svoj imaginarij. Pri njih trezni argumenti ne primejo. Je to rezultat nekakšne duševne lenobe? Laže je slepo verjeti neki zunanji avtoriteti in se dati voditi v namišljeno varnost. Verjetno se nikoli niso potrudili, da bi spregovorili z beguncem, ga uzrli kot človeka ob človeku. Panika očitno naredi svoje in sproži marsikaj nereflektiranega v globini zavesti. Še mnogo huje pa je, ko se ta kolektivna občutja s pomočjo manipulativnih medijskih trobil še ojačujejo vse do nevarnih razsežnosti. Skratka, med temi samogovori prepričanih sem se počutil, kot da sem padel v neko münchensko pivnico, 90 let nazaj, in tam ves zgrožen poslušal grmenje nekega adolfa. Nekoč ali danes, Judje ali begunci so baje tisti »nečisti tujki«, ki fašistoidnim strukturam v družbi pridejo prav, kadar se išče grešni kozel za vse naše težave.

Omenil sem nevarnost rasističnih medijskih trobil. Zadeva je mnogo bolj resna, kot se morda zdi na prvi pogled. Psihološki učinki (in katastrofalne posledice) metod, ki jih prakticirajo taki manipulativni mediji, so dokaj raziskani že od druge svetovne vojne dalje, ker jih je z zelo jasnim namenom »učinkovito« izpopolnjeval Joseph Goebbels, nacistični minister za propagando. Javne demokratične medije je razglasil za lažnive (»lažnivi tisk, Lügepresse«), nadomestil jih je s trobili nacistične stranke NSDAP, da je preko njih zastrahoval in uničeval politične nasprotnike ter ščuval proti Judom, Slovanom, Romom, gejem, preostanku komunistov itd. Na eni strani lažna podtikanja in vztrajne diskreditacije, na drugi strani monolitno discipliniranje naroda pod vodstvom močnega Führerja, ki bo bojda rešil vse težave. Ali nismo zdaj priča podobni zgodbi? Kaj neumorno sporočajo mediji pod taktirko stranke SDS (Nova24 TV, tednika Demokracija in Reporter, brezštevilni strankarski digitalni portali, njihovi sovražni tviti, zelo razvejani lokalni odcepki itd.)? Ali ne gre za silno podobne vzorce sporočanja? Zdaj se namesto proti Judom hujska proti nesrečnim beguncem, pa seveda proti »izdajalskim« protestnikom in še marsikomu (v jeziku teh medijev so to komunajzarji, presstitutke, južnjaki, geji …). Priča smo silovitim poskusom predelave zgodovine za nazaj, z namenom, da se popači kolektivni spomin naroda. Nacionalni mediji so po novem »ventilatorji lažnih novic«, kult osebnosti je podoben kot v nekdanjih časih in tudi kritična umetnost je po novem spet »izrojena« (»entartete Kunst«). Glede teh pojavov nikakor ne moremo ostajati ravnodušni.

Družbena nestrpnost je znak, da v sicer odprto ozračje zaupanja že vdirajo hudo avtoritarne tendence. Politika jih spretno izrablja za lažje obvladovanje novih stresnih razmer, ki jim ni kos z bolj človekoljubnimi sredstvi. O takih preizkušenih fašistoidnih metodah so napisane debele knjige, poznamo tudi posledice, in prav bi bilo, da se iz tega kaj naučimo.

Kdor vsaj majčkeno pogleda v ozadje namišljene »vojne z virusom«, kaj hitro razume, kako sedanja vlada čustveni šok pandemije nadvse »učinkovito« zlorablja za namene uvajanja avtoritarne oblasti, za razgradnjo demokracije. Skratka, za kuliso umetno ustvarjenega vojnega stanja bliskovito hitro poteka razgradnja demokratičnih inštitucij. O tem je treba spregovoriti.

Kako dolgo bomo še mirno opazovali brutalne poskuse razgradnje naše krhke demokracije? Čim se je nova vlada dokopala do oblasti, je na stranske tire začela izrivati vse, kar jo ovira pri totalitarnem nadzoru. Najprej je odvzela avtonomno besedo našemu zdravstvenemu sistemu, kot da politika zmore in sme nastopati v imenu zdravstvene stroke. Takoj so cenzurirali, torej onemogočili avtonomno besedo Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje (NIJZ). Ključna epidemiologinja v vladni strokovni skupini (direktorica NIJZ) ni bila slišana in upoštevana, zato je pod pritiskom iz skupine izstopila, vlada pa jo je takoj nadomestila z bolj »poslušnimi« ljudmi. V danih razmerah bi pričakovali, da se oglašajo epidemiologi, kajti ti se na procesni način razmišljanja spoznajo bolje kot infektologi. Obvladovanje epidemije je namreč proces, vključujoč tudi družbeno dimamiko, in da jo ujameš, moraš delovati zelo senzitivno. To nikakor ni vojaška bitka. Še posebno, če »sovražnika« sploh ne znamo vtakniti v znane predalčke. Toda ne, vlada se je epidemije lotila »po vojaško«: primitivni boj enega naproti drugemu. Zdi se, da v vladnem vrhu ne znajo razmišljati drugače – kar pa je v kompleksnosti danih razmer zelo problematično.

Ali ni naravnost noro, da so se za generale v »vojni proti virusu« samooklicali diplomirani obramboslovci (Janša, Kacin)? Če poslušamo ali beremo njihove izjave, brez težav pomislimo na vojno propagando iz svetovnih spopadov in na ideološki imaginarij iz JLA – saj tam so ti možje svoje izrazje tudi pobrali. Ti ljudje nam torej pridigajo o »vojni proti virusu« in se na državljane obračajo z dikcijo vojaških ukazov, čeprav soočanje s pandemijo ni nikakršna vojna. Vojna retorika v ozračju epidemije je popolnoma zgrešena. Na takem govornem polju sovražnih bitk pa se še kako radi pasejo avtokrati.

Včasih se avtokrati drznejo iti tako daleč, da se postavijo v pozicijo Boga Stvarnika. Zdaj nas naša vlada skuša prepričati, da pred njo ni bilo ničesar razen popolnega kaosa, in da je šele ona »od prve do zadnje črke« spisala Državni načrt zaščite in reševanja ob pojavu epidemije. Seveda tudi to ni res, niti približno. Ta načrt imamo že osem let (od 11. februarja 2016), vlada pa ga je namerno skrila v predal, da se sama prikaže kot edino zveličavna »rešiteljica nemočnega ljudstva«. S to potezo je seveda še dodatno zavrla delovanje našega zdravstvenega sistema – kar v vsaki resni demokratični družbi velja za kriminalno početje.

Vlada si torej domišlja, da lahko na vojaški način sprejema odločitve v imenu profesionalnega zdravstvenega sistema. Tako prihaja do številnih zgrešenih potez. Tri četrtine uradno proglašenih umrlih za virusom SARS-CoV-2 je med starostniki, ki iz domov za ostarele niso smeli biti premeščeni v bolnišnice, čeprav je tam bilo na voljo več kot dovolj praznih postelj. Direktorji teh domov so na vlado zaman naslavljali prošnje, naj se vendar dovoli premestitev obolelih v bolnišnice. Takšno škandalozno ravnanje s starostniki je skregano z medicinsko etiko – in še več, razgalja cinično nehumanost naših oblastnikov: »Kdor ni več koristen, naj gre na odpad!« Ko je zdaj ta zgodba prišla v javnost, se odgovorni samo sprenevedajo in ne pokažejo niti kančka iskrene vesti. In če nadaljujem, v slovenskem zdravstvu so za nedoločen čas odložili vse nenujne zdravstvene preglede in posege, medtem pa precej zdravnikov poslali domov, ker nimajo dela. In tako dalje. Kaj bo, ko bo epidemija šla mimo in bomo ocenjevali povzročeno škodo?

Za prvim udarom na zdravstvo so prišli na vrsto mediji, v prvi vrsti državna RTV, ki ima od vseh medijev največji družbeni vpliv in bi vsekakor morala ohranjati status avtonomne družbene kritike. Toda dogajajo se ekspresne kadrovske čistke, zamenjave starih kadrov z »našimi«, odvzemanje suverenosti, žalitve novinarjev in grožnje, skonstruirane ideološke depeše v Bruselj, vse po preizkušenem boljševističnem principu. Podobne stvari smo sicer poznali že iz prejšnjih Janševih vlad, a zdaj v spremenjenih razmerah se vse to dogaja še neverjetno hitreje. Iz raznih Janševih tvitov razberemo, da se ta mož resnično, torej brez šale, zgleduje po Orbánu, ki si je »uspešno« podredil praktično vse madžarske medije.

Glede tega moramo biti natančni: Janša stavi na napačnega konja in to ga bo še hudo drago stalo. Novejša zgodovina Madžarske je bistveno drugačna od slovenske. Kar je morda (vsaj začasno) »uspelo« Orbánu, ne more uspeti v Sloveniji. Po padcu Berlinskega zidu so Madžarsko preplavili razni »sachsi« (Jeffrey Sachs) in njemu podobni dečki čikaške ekonomske šole, ki so razgradili madžarsko nacionalno gospodarstvo in célo državo potegnili v kremplje mednarodnega kapitala. Madžari, ki so prej bili v trdem prijemu sovjetskega partijskega sistema, so se naivno predali v naročje zahodnim »rešiteljem«. Ko so to svojo novo ekonomsko in kulturno podrejenost končno spregledali, pa se je pred desetimi leti pojavil Orbán in Madžarom ponudil neko novo ekonomsko in kulturno »emancipacijo«. Naši severovzhodni sosedje so žal prezrli, da ta »emancipacija« temelji na razgradnji demokratičnih inštitucij, na uvajanju natanko tistih fašistoidnih vzorcev, ki smo jih Slovenci spoznali in se jim uprli že pred stoletjem. Požig slovenskega Narodnega doma v Trstu se je zgodil pred natanko sto leti (13. julija 1920) in zato smo mi prvi v Evropi uvideli, kaj je fašizem.

Slovenska kulturna zgodovina je torej drugačna. Zametke demokracije, naravnane v prihodnost, smo imeli že znotraj Osvobodilne fronte – ne glede na to, kaj si mislimo o sicer nedopustnih povojnih čistkah. (Resnici na ljubo, tedaj so jih izvajali zmage pijani zmagovalci v prav vseh evropskih državah, marsikje drugod še veliko bolj kot pri nas.) Stric mi je pravil, kako požrtvovalno in solidarno so živeli v skritem naselju lesenih barak Baza 20 v Kočevskem Rogu. Če ne bi bilo tako, naše partizansko gibanje takrat ne bi dobilo množične podpore in ne bi uspelo. Pozneje smo novo intenzivno prebujanje demokracije doživljali v drugi polovici osemdesetih let, tako da smo spremembo družbenega sistema dočakali relativno pripravljeni – povsem drugače kot na Madžarskem. V devetdesetih letih je Jože Mencinger preprečil, da bi slovensko gospodarstvo kar takoj razprodali tujcem. Najbolj žalostna zgodba o razprodaji se je pri nas začela odvijati šele pred desetimi leti, pa ne zaradi kakega Sachsa, pač pa predvsem zaradi neumnosti naših lastnih političnih in finančnih oportunistov. In če bi zdaj brezumno sledili Orbánovi politični doktrini, bi nas to odrinilo v neokolonialno podrejenost na evropski periferiji. Skratka, mi nimamo vzroka, da bi tako kot Madžari gojili neutemeljeno zamero do sodobne odprte Evrope in se zapirali v domačijsko avtokracijo. Torej je Janševa naveza na Orbána in na njegovo nezakonito finančno podporo zelo kratkoročna pogodba z Mefistom. In tega se je treba vseskozi zavedati.

Da bi se izognil zakonitim preiskavam in lastni kazenski odgovornosti, je novi predsednik vlade takoj grobo posegel v naše ustanove demokratičnega nadzora in pohitel z zamenjavo ključnih oseb, ki so odgovorne za preiskavo tovrstnih nečednih poslov: že prvi dan menjave v vrhu policije in vojske, potem novi »lojalni« šefi preiskovalnega urada, kriminalistične policije, urada za preiskavo pranja denarja in tako dalje. Nova vlada s takimi preiskovalnimi ekipami seveda ne misli preiskovati svojih lastnih nečednosti. Pri teh ekspresnih kadrovskih čistkah v nadzornih organih se kar pozablja, da jih narekuje človek, ki ne zna (oz. noče) pojasniti niti izvora svojega osebnega premoženja, da o številnih drugih upravičenih sumih na kriminalna dejanja niti ne govorimo. Prav zares, v vseh pripovednih izročilih sveta je znana mitska povest o vlomilcu, ki se skrije v vlogo glavnega preiskovalca zločina … tako rekoč genialna prevara! Prišli smo do nesrečne situacije, da bo naš sodni sistem morebiti še dolga leta prestreljen z lojalnimi kadri, ki bodo, ne glede na dejstva, vedno razsodili v prid povsem konkretni politični skupini, ki jih je tja nastavila.

Take vladne poteze nas morajo resno skrbeti. Nedopustne so, ker vodijo naravnost v brutalno avtokracijo, ki z demokracijo nima prav nobene zveze. V takem zastrupljenem ozračju bi lahko za mnogo dolgih let zamrlo veselje do ustvarjalnega, izpolnjujočega življenja. To bi se seveda poznalo v vseh pojavnih vidikih – v zdravju ljudi in narave, v ekonomski prosperiteti in tako naprej. Glede teh negativnih pojavov se torej ne smemo slepiti, zato je treba pravočasno ukrepati. Takim negativnim tendencam se je treba upreti z vsemi demokratičnimi sredstvi. Imamo pravico in če nam ni dovoljena, si jo moramo vzeti. Da ne bi bilo prepozno.

Resnično je tragično, da problema, o katerem pišem, ne razume (ali noče razumeti) niti predsednik države. Po ustavi ima pooblastila, da lahko korigira nedemokratične odklone v družbi, vendar se spreneveda v svojem patološkem narcizmu in v impotentni strahopetnosti. Občuduje »močnega voditelja, ki ga zdaj potrebujemo«. Skupaj z njim Slovenijo potiska v vse bolj problematično višegrajsko skupino držav (Madžarska, Poljska itd.), kot da se hočemo odpovedati načelom evropske demokracije in članstvu v EU.

Podobna strahopetnost je pravzaprav kar prevladujoča lastnost našega sedanjega političnega vrha. Le kako naj drugače razumemo preračunljive manipulacije z javnostjo, ki jih izpričujejo naši ministri? Spomnimo se le na to, kako oportuno so na predvečer ustoličenja nove vlade stranke prifrčale k novemu centru politične moči, k novi krmilnici. Samo reve delujejo na tak način. Pokončni ljudje z notranjo trdnostjo znajo braniti svoja prepričanja in jih ne spreminjajo čez noč. Če je potrebno, se ljudje s hrbtenico znajo soočiti s svojo lastno temo in posledično tudi z vso naraščajočo kritiko. Pri naših oblastnikih pa česa takega sploh ne opazimo. Taka vlada niti približno ne more biti kos globalnim izzivom, ki jih zastavljajo naravni in družbeni procesi v našem hitro se spreminjajočem svetu.

Predstavniki naše nedemokratične oblasti so se v teh zadnjih mesecih še bolj kakor prej spravili na kritične intelektualce. O tem pričajo številni primeri pritiska (celo do groženj s smrtjo!) na posameznike, ki si upajo javno kritizirati delovanje aktualne vlade: Boris A. Novak, Rudi Rizman, Svetlana Slapšak, Draga Potočnjak, Tanja Tuma, Brane Mozetič, Vinko Mödendorfer, Matej Krajnc, Božo Repe, Slavoj Žižek, Darko Štrajn, Blaž Zgaga … Tu navajam samo nekatera bolj znana imena, celoten seznam pa bi bil še neprimerno daljši. Prav posebej trpi šikaniranje dolga vrsta kritičnih novinark in novinarjev. Ti skrajno nedostojni pritiski so koordinirani z vladnega vrha, sklicujejo se na podtikanja in lažna dejstva, z namenom, da z vsemi sredstvi diskreditirajo in nato odstranijo »moteče« posameznike. Tu se moramo še enkrat spomniti na to, s katerimi metodami so v evropski zgodovini prihajale na oblast fašistične stranke. (V današnjih razmerah je namesto izraza »fašizem« pri nas verjetno ustreznejši izraz »janšizem«, ker se kljub temu, da so številni elementi manipulacije podobni, zdaj nahajamo v drugačnem oz. specifičnem zgodovinskem okolju.) Torej ta reč nikakor ni nedolžna.

Na seznamu neformalne opozicije, ki je novi vladi odveč, so kar na splošno t. im. »kulturniki« (umetniki, filozofi, številni družboslovci itd.). Pravzaprav ni ostre meje med njimi in že omenjenimi kritičnimi intelektualci. Obe skupini se vsaj deloma prekrivata. V vsakem zdravem družbenem okolju so ti ljudje zelo dragoceni. Zakaj? Zato, ker ne razmišljajo s ciljno usmerjenim operativnim umom, temveč svet opazujejo bolj celostno, intuitivno, in nam potem svoja spoznanja posredujejo v umetniških ali akademskih jezikih, ki so za ta namen najbolj primerni. Kulturniki so zato med prvimi, ki nas opazarjajo na skrite pasti, ki nas čakajo v prihodnosti, pa jih večina, ki gleda bolj ozko, ne opazi pravočasno.

Zelo avtonomno držo ohranjajo zamozaposleni v kulturi, ker samo ohlapno delujejo v okvirih Sistema. Trenutna oblast je zanje popolnoma brez posluha in jim obrača hrbet. Seveda, avtokrati umetnosti pač ne potrebujejo. Na desettisoče samozaposlenih v kulturi, med njimi številne samohranilke z majhnimi otroci, se je tako (še bolj kot prej) znašlo na robu golega fizičnega preživetja. Minister za kulturo (če ga sploh smemo tako imenovati) izkorišča epidemijo, da kulturni sektor spravi v eksistenčno stisko, za totalni obračun s kulturo. To je naravnost noro početje, še posebej za državo, ki je svojo identiteto vzpostavila prvenstveno na kulturi, ne na vojski kot mnoge druge bolj imperialno nastrojene države.

Avtokrati se bojijo kulturnikov in jih na vse načine skušajo utišati. Nacisti so govorili o »izrojeni umetnosti«, povsem enake izraze javne diskreditacije pa je brez sramu že uporabil tudi naš politični vrh v odnosu do svobode umetniškega izražanja. Nekaj o taki miselnosti pove citat, ki ga je izrekel Baldur von Schirach, vodja Hitlerjeve mladine (Hitler-Jugend): »Ko slišim kaj o kulturi, se primem za revolver.« Morda se sliši strašljivo, toda preveč je indicev, da aktualna oblastna struktura ne razume, kje se konča demokracija in kako se rojeva fašizem. Zato je treba vseskozi opozarjati na možnost tragičnega razpleta dogodkov in predvsem zato tudi pišem ta esej.

Če bi se nekega jutra zbudili in po radiu slišali, da je Prešernovo Zdravljico, torej našo državno himno, državna oblast zamenjala z Janševo Odo lepotam Slovenije (ki jo skozi svoje strankarske medije propagirajo krogi blizu vladi), bi bilo za vse nas že prepozno. Vedeli bi, da smo se zbudili v konsolidiranem fašizmu oziroma janšizmu. Mimogrede, večina nas je že v osnovni šoli pisala veliko boljše pesmi.

A nadaljujmo s seznamom inštitucij, ki si jih nova vlada prizadeva disciplinirati ali uničiti. Vlada očitno ne razume družbenega pomena nevladnih organizacij (NVO) in bi se jih najraje kar znebila. Zdaj država pod novimi pogoji skoraj vsem NVO-jem praktično ukinja finančno podporo. Brez šale, slišal sem novopečene fašiste, ki dvigujejo glavo in trdijo, da »nevladne organizacije samo odžirajo davkoplačevalski denar, naj se zdaj znajdejo, kakor vejo in znajo, ne potrebujemo jih, saj škodujejo državi, ker jih s slabimi nameni financira magnat Soros«. (Navedek je dobeseden, kot sem ga slišal.) A če smo dovolj natančni, je najprej treba omeniti, da se je Soros že leta 1999 s svojo fundacijo umaknil iz Slovenije (takrat je prišel in svoj umik razglasil na sestanku v Narodni galeriji), kasneje pa je le še sofinanciral nekaj manjših projektov. Potem pa je treba opozoriti še na to, da se novim fašistom niti približno ne sanja, kaj je bistvo demokracije. Ne razumejo, da sodobna družba prosperira le tako, da zna prisluhniti pluralnosti mnenj, torej da spoštuje moč argumentov, ne pa argument moči. V demokratičnih državah so NVO-ji nujno potrebni (in zelo spoštovani) korektiv uradni politiki. Poredne fašistoidne dečke, ki so pri nas na srečo še vedno v veliki manjšini, zato pa tem bolj glasno kričijo (na primer pred sodišči), bi morali poslati nazaj v osnovno šolo, da se bodo naučili kaj več o naravi in družbi.

Naši aktualni vladi so trn v peti zlasti okoljevarstvene nevladne organizacije, ki so po vsem svetu ustanovljene zato, da opozarjajo korporacije in vsako aktualno vlado na omejitve, ki nam jih po naravnih zakonih postavlja vsako zdravo, vzdržno okolje na našem planetu Zemlja. Izkušnje skorajda vseh držav po svetu namreč kažejo, da se požrešni ekonomski apetiti precej požvižgajo na naravne zakone. To je še toliko bolj kritično v teh letih, ko nam grozi globalni klimatski zlom. Toda ne! – sedanji premier Janša brezbrižno trdi, da problem globalnega pregrevanja sploh ne obstaja, temveč gre po njegovih besedah samo za »fluktuacijo sončne aktivnosti«. Tu imamo še ministra za gospodarstvo, pa ministra za okolje, ki se očitno prav tako požvižgata na okoljske omejitve. K takemu omejenemu načinu razmišljanja so se pridružile tudi vse druge vladne stranke in pravkar (pišem maja 2020) razglasile z vso zdravo pametjo skregani predpis, da se nevladne organizacije izključijo iz okoljskih postopkov – razen pod izsiljevalskimi pogoji, ki jih ne more izpolniti skorajda nobena NVO.

Velika večina prebivalcev Slovenije se zaveda, da je zdrava narava naš največji zaklad in da bo skrb zanjo v prihodnosti še bolj dragocena. Pri tem mislimo na dvoje: najprej na psihično in fizično zdravje, ki nam ga krepijo ure sožitja z naravo – kar potrjuje tudi cela vrsta novejših znanstvenih študij. Mislimo pa tudi na gospodarski vidik odgovorne skrbi za naravo. V naši državi imamo izjemno dobre naravne in kadrovske pogoje za »ozelenitev« gospodarstva, vladni možje pa se obnašajo, kot da bi živeli v dobi intenzivne industrializacije pred 70 leti, torej brez posluha za še kako žive izzive sodobnega časa.

Aktiviste iz vrst NVO, ki mirno protestirajo proti novim nelegalnim ukrepom, sedanja vlada kaznuje z drakonskimi globami, kot svarilo vsem ostalim. V pritisku na NVO-je vidimo tisto brutalno oblastniško tendenco: zatreti vse, kar ni po volji oblastnikov, grobo si podrediti vse NVO-je in z njmi vred tudi naravo, si jo pokoriti za parcialne interese posameznikov oziroma posameznih interesnih skupin. »Delajmo z njo, kar se nam danes pač zazdi! Bi moj strankarski prijatelj rad postavil hidroelektrarno na Muri? Dajmo! Stran z nadležnimi ovirami, s tistim nadležnim mrčesom nevladnih organizacij!« No, v sodobni globalni zavesti je taka miselnost popolnoma preživela in sedanje oblastnike bomo prej ali slej poklicali k odgovornosti za uničevanje okoljske zakonodaje. Pri tem nam je v pomoč dejstvo, da so ti novi okoljski predpisi povsem nelegalni, saj se ne skladajo z okoljsko zakonodajo Evropske unije in z Aarhuško konvencijo, ki jo je podpisala tudi Slovenija.

Torej nikar ne obupajmo: ta vlada bo prej ali slej morala pasti, ker je v svoji avtoritarni (da ne rečem fašistoidni) politiki šla mnogo predaleč čez vse razumne in dovoljene meje.

Morda smo pri srčiki problema: današnjega sveta ne moremo razumeti s starim načinom razmišljanja. Od politikov bi pričakovali sposobnost kompleksnega mišljenja, vendar vladni ministri tega očitno niso sposobni – da niti ne govorimo o aktualnem predsedniku vlade, ki ni sposoben preseči svojega omejenega militarističnega imaginarija. Se mar vojskujemo z naravo? Okoljska vprašanja zahtevajo resen znanstveni pristop in pozorno, pošteno analizo številnih heterogenih vidikov, ozračje zaupanja in sodelovanja. Aktualna slovenska politika pa tega očitno ne zmore in deluje na moč primitivno. Če se bo tako nadaljevalo, nas bo degradacija okolja že v tem desetletju postavila na zelo trda tla, preko ekonomskih in zdravstvenih posledic političnega primitivizma.

Sklenimo ta nepopolni seznam demokratičnih inštitucij »na udaru«, koordiniran z vladnega vrha: nazadnje utegne priti na udar še Univerza kot prostor kritičnega mišljenja. Orbán je to že storil, Janša pa bi ga zelo rad posnemal tudi v tem, seveda močno podmazan z nelegalnim madžarskim denarjem. Toda, kot sem že napisal, na srečo mu pri nas ne more uspeti. Lómi se mu že zdaj. »Petkovi kolesarski protesti« so vsak teden močnejši. Ta družbeni proces smemo primerjati s trenutno nekoliko zapostavljenimi Gretinimi »petki za podnebje«.

Kadar se naših rednih petkovih protestov udeležuje množica, merljiva s petmestnimi števili (po raznih ocenah jih je samo v Ljubljani vsak teden okrog 15.000 in ne 5.500, kot navaja vladni informacijski urad), bi se vsaka normalna vlada resno zamislila – ne pa, da se spreneveda in diskreditira kritiko tako velike množice državljank in državljanov. Tiste v vladnih palačah moramo vprašati: Kakšen neverjeten ustvarjalni potencial, in to večinoma mladih ljudi, se zbira pod vašimi okni in zahteva korenite družbene spremembe! Ali res ne razumete? Samo bedaki to še zanikajo. Moder politik bi te ustvarjalne možnosti vendar izkoristil za napredek vse družbe! Prisluhnil bi zahtevam, se pogovarjal s protestniki. Vi pa jih kar tako pavšalno diskreditirate, demonizirate, celo kriminalizirate. Vendar, ali ne veste, kar vemo vsi, ki se udeležujemo protestov: Policija je že zdaj bolj na strani protestnikov kot na strani »svojega« ministra (Aleš Hojs, minister za notranje zadeve), ki je obremenjen z nečedno preteklostjo, saj je še ravnokar vodil Janševo hujskaško strankarsko propagando, poplačano z nelegalnim madžarskim denarjem?

Glavni avtokrat v vladni palači seveda išče načine, kako se znebiti vsake kritike, in to z vsemi sredstvi, magari z vojsko. (Pri tem mu izdatno pomagajo podrepniki, za katerimi se lahko skrije, kadar mu gre za nohte.) Če ga policija ne bo ubogala, bo kot napoleonček trmasto izsiljeval, da vojska dobi policijska pooblastila. To je v njegovem stilu, saj ne zna razmišljati drugače. Nikoli ni razumel bistva demokracije. Že ves čas se gre vojno z neodvisnimi mediji. In tak človek je zdaj na čelu vlade. Sramoto, ki zaradi takih ljudi lega name in na vse tiste, ki jih imam rad, lahko premagujem le tako, da pišem, pišem, pišem ta esej o žalostnem stanju naše družbe. Morda pa s tem le kaj dosežem?

POSLEDICE VLADNIH NOROSTI

Kredibilni analitiki v drugih evropskih državah so dolgo časa obravnavali Slovenijo kot oazo demokracije, obkroženo z okoljem »sovražne usode« (če se izrazim s Prešernom). Zdaj pa se v resnih tujih medijih že sprašujejo, ali se nam je v Sloveniji mar zmešalo.

Ta vladna garnitura sicer sploh ni bila normalno izvoljena. Ampak preskočimo tiste mučne spomine iz zimskih mesecev, mučne spomine na neetično povolilno prevaro nekaterih strank in tozadevne oblastniške kalkulacije. Raje poglejmo nadaljevanje. Ko je bila epidemija na vrhuncu, se gotovo nismo čutili prijetno in bi od oblasti pričakovali kaka pomirjujoča in smiselna navodila, temelječa na dobro premišljenih strokovnih mnenjih. Kar smo slišali vladnih navodil, pa je bilo ravno obratno: arogantni poskusi discipliniranja, zastraševanje, zmedeni in deloma celo povsem nesmiselni ukazi. Tako delujejo slabi generali v kaki militaristični državi, gotovo pa ne razumna vlada v mirnodobnem času. Predpisali so visoke kazni ob neupoštevanju vladnih navodil, sami pa se jih niso držali. Skratka, naša oblast se je tako rekoč izživljala nad državljani. Le zakaj je bilo to potrebno? Tako delujejo ljudje, ki jih obremenjujejo nereflektirane travme (čustveni kompleksi) iz mladih let in potem v izjemnih situacijah najdejo možnost, da se malo izprsijo. V zadnjih letih se po svetu vse bolj opozarja na problem »toksične moškosti«, ki ne sodi več v naš čas. Najmanj pa pritiče pomembnejšim javnim osebam. Mimogrede, Janša vprašanje ženske enakopravnosti komentira takole, citiram: »Stop teoriji spola! Orbán je to samodestruktivno propagando že prepovedal. Kdaj jo bomo tudi Slovenci?«

Znana »afera z maskami in respiratorji«, razkrita v četrtkovih TV oddajah Tarča, je pokazala dvoje: Najprej skrajno nemoralno (koruptivnno) obnašanje nekaterih novih oblastnikov, skupaj s pritiski na javno zdravstvo zaradi zasebnih interesov, in to z nehumanim izkoriščanjem zmede v času epidemije. In drugič, primitiven, šarlatanski pristop glede tega, kako se nekateri ključni ministri lotevajo zahtevnejših poslov. Zdi se, da preprosto niso sposobni kompleksnega mišljenja, kakaršnega zahteva delo v resni politiki ali državni upravi. Kar smo videli, nas spominja na gostilniške dogovore in prerekanja z obrtniki za hišna popravila, ne pa na resno delovanje na državni ravni.

Težje posledice takega načina delovanja se bodo v polni meri pokazale šele v naslednjih mesecih. S tem mislim na to, kako sedanja vlada vodi ekonomsko politiko. Nekako tako, kot smo videli v Tarči: ad hoc »paketi pomoči podjetjem«, ki pa so zelo slabo premišljeni, neučinkoviti, prepočasni, zbirokratizirani, finančno zelo omejeni in preveč selektivni, saj pomagajo samo nekaterim po nekih čudnih ključih. Na začetku razglašene epidemije (marca) so številni naši gospodarstveniki še nasedli obljubam in so verjeli, da bodo protikrizni paketi ukrepov dobri in učinkoviti. Rekli so, da vlada »deluje razumno«. En mesec pozneje pa sem te iste podjetnike že slišal reči, da so nad to isto vlado »zelo razočarani«. Ponóvimo: zelo razočarani.

V delovanju zdrave ekonomije morajo veljati neka pravila, potrebno je precej znanja in pravo znanje pritegne tudi odgovornost. Če odgovorno spoštujemo različne akterje, različna strokovna mnenja, na osnovi dolgoletnih izkušenj in iskrenih preizkušenj najdemo najboljše odgovore na zastavljena vprašanja. Kako pa deluje ta naša aktualna vlada? Pomembno je predvsem to, kdo je »naš«, skladno z neobhodnim kriterijem, kdo je preverjeno poslušen glavnemu avtokratu.

Zato trdim, da ta vlada pač ne deluje razumno. V večini drugih evropskih držav se ekonomskih težav lotevajo veliko bolj pogumno, po nekem dobro prenišljenem načrtu, pri nas pa se vse bolj kaže, da tega načrta sploh ni. Imamo torej nesposobno vlado, ki nima nobene vizije. Vlado, ki je na hitro skomponirano skrpucalo strankarskih pajdašev in njihovih podrepnikov. Vlado, ki se katastrofalno slabo odziva na ekonomsko krizo, ki nam zdaj trka na vrata, še bolj pa bo v naša življenja vdirala v prihodnjih mesecih.

Torej vsem tistim, ki imajo v naši državi privilegij, da razpolagajo z realno močjo odločanja, naslavljam vprašanje: Le kako si drznete v naši državi takole na hitro in brutalno implementirati fašistoidne metode vladanja? Le kako si drznete mimo vseh demokratičnih standardov na vsa pomembnejša mesta v državi nastavljati eksekutorje svoje strankarske fašistoidne ideologije? Naj bo komu prav ali ne, povsem umestne so besede koordinatorja Levice (Luka Mesec): Janšizem moramo ustaviti, še preden se razraste v polnokrvni fašizem.

V času kolektivne osame sem utegnil prebrati dolgo vrsto analiz o tem, kaj vse gre pri nas narobe. Napisali so jih naši najboljši strokovnjaki, sociologi, ekonomisti, filozofi, aktivisti, umetniki. A očitno te razprave ne sežejo do onih, ki bi jih še najbolj morali prebrati in potem o

njih še malo razmisliti. Zato se zdaj, ko je v naši deželi pomlad, res nihče ne bi smel čuditi množičnosti javnih protestov. Desettisoči kolesarjev se ne zbirajo kar tako brez razloga. Zahtevajo odstop gnile vlade ter poštene parlamentarne volitve. Protestirajo stari in mladi, torej ljudje, ki so bodisi v svojem življenju že veliko prispevali k izgradnji skupnega dobrega v naši državi, prav tako pa tudi oni mlajši z vizijo srečnejše prihodnosti, kot je današnja. Vsi ti ljudje imajo neodrekljivo pravico zahtevati pravičnejši državni aparat in zagotovo ne takega, kot ga izkazuje aktualna slovenska politika.

Vladna oblast pa je gluha na vsa opozorila. Če že reagira, se odzove z nizkotnimi žaljivkami, ki so pod vsakim civiliziranim nivojem. V tej nečastni vlogi najbolj prednjači prav predsednik vlade, ki si že zaradi svojega položaja česa takega ravno ne bi smel privoščiti. Obseden od volje po oblasti se na vsako kritiko odzove s ciničnim nasiljem. Njegova sovražna retorika, ki jo ves čas uporablja v socialnih omrežjih, v našo družbo vnaša razdor in tesnobni občutek izrednega stanja.

Žaljivi diskreditaciji protestnikov se pridružuje tudi notranji minister, ki pritiska na policijo, naj z vsemi sredstvi zatre množične demonstracije. Tako med protesti opažamo vse številnejše policijske intervencije, ki postajajo grobe in glede na veljavno zakonodajo presegajo zakonita policijska pooblastila. Ko opazujem te nesrečne policiste v njihovi nezavidljivi službeni vlogi, imam občutek, da so globoko v sebi večinoma na strani demonstrantov, vendar pa hkrati trpijo zaradi surovega političnega pritiska na policijo. Minister Aleš Hojs aktualne dogodke očitno razume skozi tisto popačeno psihološko percepcijo, ki je (če ne že prej), zavedno ali nezavedno spolzela vanj v letih, ko je uslužno vodil hujskaški propagandni stroj določene avtoritarno organizirane stranke. Nedopustno je, da lahko človek s tako obremenjujočo preteklostjo zdaj nadzira in sankcionira družbena dogajanja v naši državi. In zdaj nas skuša ustrahovati z metodami stalinistične strahovlade. Ne bo šlo tako! Kakor vihar se je ljudstvo razraslo v upor.

Vse to je samo še dodaten indikator, da je s to vlado nekaj hudo in prav zares hudo narobe, ter da so zahteve po njenem odstopu še tem bolj upravičene. Molči tudi predsednik države, ki je v svoji nezrelosti očitno otročje fasciniran nad mogočno persono Voditelja. Ko torej opazujemo vladne reakcije na aktualne družbene procese, vse kaže, da oblast vodi vojno proti lastnim državljanom, torej proti lastni državi. To pa zagotovo ni dobro.

Zato je povsem razumljivo, da si težko breme sedanjih razmer ljudje lajšajo s podobnim črnim humorjem, kot se ga spomnim iz zadnjih let pred razpadom Jugoslavije. To marsikaj pove: humor nakazuje, da se bližamo radikalni spremembi sistema. In se zato še sam olajšano nasmejem, če na petkovih protivladnih protestih vidim kake zafrkljive napise. S šaljivimi parolami (na primer »Janša = pacient« ali morda »Bolje fen v kadi kakor Janša v vladi«) se seveda ne borimo proti neki nesrečni osebi z nerazrešenimi čustvenimi kompleksi (v človeškem smislu mu ne želimo nič slabega), temveč se borimo proti bolnemu stanju v celotni družbi.

Nazadnje si dovolimo še občutljivo vprašanje, kako se na aktualne politične razmere odzivajo vplivne osebe slovenske katoliške cerkve. Njihove javne izjave so pomembne zato, ker na lepe ali manj lepe načine negujejo, zmedejo ali morda celo ranijo intimna prepričanja številnih državljank in državljanov. Kristjani v hoji za Kristusom pričakujejo, da bodo cerkveni dostojanstveniki že zaradi svoje vidne družbene vloge spoštovali odrešenjski duh Jezusovega evangelija, in s tem upravičili status moralne avtoritete. Vendar tu lahko nastopi resen problem: žal nas zgodovina svetovnih verstev opozarja in uči, da moramo ohraniti nekaj previdnosti. Treba je razločevati med dvojim: na svetu lahko najdemo resnične duhovne avtoritete z iskreno ljubeznijo do vsega živečega in z jasno etično držo (tako kot nas je učil že Jezus), najdemo pa tudi navidezne »duhovne avtoritete«, ki se šopirijo z uradno funkcijo v duhovni hierarhiji. Vem, da ni lahko, toda vseeno se moramo truditi, da se ne pustimo zapeljati lažnim avtoritetam. Saj je na svetu še dovolj čistih, neomadeževanih duš. Srce je pravičen sodnik in nam pove, komu lahko zaupamo.

Duhovni vidik našega življenja je pomemben in ga nikakor ne smemo odmisliti. Če so torej kake javne izjave cerkvenih dostojanstvenikov slabo premišljene, morda celo politično preračunljive in oportuno zavajajoče, potem celotnemu občestvu povzročajo ogromno škodo.

S tem v zvezi bom analiziral značilen primer, jih je pa še veliko več. Zbodel me je najnovejši članek »Za demokracijo gre!« izpod peresa upokojenega nadškofa, objavljen v zelo branem tedniku Družina (priloga Slovenski čas, junij 2020). Citiram: »V našem intelektualnem okolju prevladuje anarhistična levica. […] V imenu svoje Resnice so pripravljeni poteptati demokratična pravila političnega življenja, do katerih smo se komaj dokopali pred tremi desetletji. Zato takega vnovičnega enoumja ne smemo dovoliti.«

Le od kod avtorju te nebulozne trditve, to nevarno zavajanje, to izkrivljeno sprevračanje dejstev, to podtikanje lastnega problema tistim »drugim«, to mahničevsko podpihovanje kulturnega boja? Zgodovina katoliške cerkve dokazuje, da avtonomno razmišljanje v cerkvenih krogih nikoli ni bilo zaželjeno – kar je seveda velika ovira kritičnemu preverjanjanju resnice. Pa vendar bi izobražen človek z doktoratom moral paziti na izrečene besede. V zapisanem seveda takoj razpoznamo še kako značilna Janševa stališča. Je trditev torej politično pogojena? In če je tako, s katerimi interesi? Še ena pogodba z Mefistom?

Če bi se pisec udeležil kakega množičnega protivladnega protesta (veseli smo tudi tistih, ki pridejo peš, brez bicikla), bi kaj hitro ugotovil vsaj dvoje: Prvič, petkovih protestov se udeležujejo predstavniki vseh družbenih skupin in vseh starosti, v ospredju gotovo niso nekakšni »anarhistični levičarji«. Na shodih prevladujejo izobraženi ljudje, bodisi mladi, ki šele odpirajo prve dišeče cvetove, in pa seveda tudi starejši, ki so se v življenju že izkazali s kreativnim doprinosom družbi, s skrbjo za naše skupno dobro. Skratka, to so zaskrbljeni ljudje brez vnaprej proklamiranega družbenega predznaka, ki pozorno spremljajo dogajanja in jim ni vseeno. Pozdravljajo javna pisma, ki jih naši družbeno angažirani intelektualci (pa ne »anarhisti«) pošiljajo vladi ter jo rotijo, naj vendar spoštuje demokratične standarde. Sto intelektualcev sestavi tako javno pismo, še dodatni tisoči se podpisujejo. Nekateri protestniki nosijo velik napis »Tudi Jezus bi se udeležil tega protesta«. Kaj pa bi na to porekel nadškof?

In drugič, kritiki aktualne slovenske vlade se borijo točno za tista »demokratična pravila političnega življenja«, za katera se nadvse demagoško zavzema tudi nadškof – v resnici pa se preračunljivo postavlja v bran nedemokratični vladi, na stran njene enoumne »Resnice«, da ga bo za to podporo nagradila s precej banalnimi materialnimi privilegiji. In to počne človek, ki zase trdi, da sledi Jezusovemu evangeliju. Vprašanja duhovnega življenja me nadvse živo zanimajo že vsaj petdeset let, iskrene prijatelje imam tudi med duhovniki in zato vem, kako se nekateri zgražajo nad takim početjem.

Zakaj torej ta paranoična projekcija lastnega problema na druge, ta miselni preobrat, ta perverzni salto mortale? Zakaj to podtikanje greha naši ozaveščeni javnosti, ki vse bolj nemočna in stalno izigravana samo kritično opozarja na vladne grdobije? Zakaj to pajdašenje s fašistoidno vladno garnituro? Ugledni mož ne razume družbenih procesov, ali pa zavestno in namerno zavaja. Njegov zapis izraža tako zmedene pojme, da je hudo. Česa takega si zelo izobraženi predstavnik duhovne organizacije ne bi smel dovoliti, temveč bi moral najprej potrpežljivo preveriti dejansko družbeno dogajanje in na tej osnovi še malo razmisliti.

Zaključimo torej, da vrh slovenske rimskokatoliške cerkve (RKC) ravna oportuno, neodgovorno in s tem podeljuje gnili moralni mandat janšizmu. Torej ljudje, ki se vidijo kot duhovni voditelji naroda, podpirajo zlorabo oblasti. Še več: očitno se kar strinjajo z načinom, kako aktualna slovenska vlada zaničuje elementarno človečnost. Posledice manipulacij z resnico se čutijo zlasti v nekaterih predelih slovenskega podeželja, povsod tam, kjer je težje priti še do ostalih, morda bolj preverljivih informacij o sodobnih družbenih procesih. Zadeva je nevarna zato, ker najbolj kalne vode najbolje poganjajo mline fašističnih (janšističnih) propagandnih strojev.

Ta kritika naj ima zelo jasne naslovnike. Namenjena je samo tistemu vrhu cerkvene hierarhije in tudi širše politike, ki se je spečal z avtoritarno strukturo janšizma. Zapisani primer pa ni osamljen. Na moč žalostno je, da se iz naše novejše zgodovine prav nič ne nauči vrh slovenske katoliške cerkve. Zdaj ponavlja prav isto napako kot leta 1941: zaradi lastnega udobja je slovenska RKC takoj pripravljena podpreti avtoritarno, fašistoidno politiko, ne glede na sicer izjemno lepa evangelijska sporočila, ki jih formalno zastopa. Večina naših državljanov pa vendar pozna in priznava zgodovinske nauke zadnjega stoletja: cena je bila zadosti visoka. Zato močno upam in tudi verjamem, da se nadaljnji potek tragične zgodbe, kot se nam je pripetila takrat, tokrat ne bo ponovil.

EPILOG

Ali smemo izreči bolečo domnevo, o kateri bi morda raje molčali? Se mar v našem političnem vrhu dogaja unikatna psihološka patologija: véliki Vodja ne zna konstruktivno sodelovati z ljudmi, ki se ne podrejajo njegovim prepričanjem. Za kaj takega preprosto ni sposoben, ker ne more iz svoje kože. Boji se vsega, kar se izmika njegovi kontroli. Ljudi nima rad, ne pozna empatije, obseden je z globoko zakodiranimi zamerami, z nikoli izpeto maščevalnostjo. Zato se »odlikuje« z neko redko lastnostjo, da iz vsakega človeka potegne tisto najslabše. Tisto slábo spravi na površino iz »svojih« ljudi, s katerimi se obkroža, slabe strasti pa žal potegne tudi iz tistih »drugačnih«, kajti te norosti se vlečejo kot špageti in poneumljajo nas vse.

Zdaj je torej samo še kulminiral ta napetostni krč, ki se med nami plazi kot tleči požar že vse od slovenske osamosvojitve, vse od propada velikih starih ideologij. Mnogi pa nočejo videti, da so v izpraznjeni prostor starih ideologij vskočile nove ideologije (na primer ideologija prostega trga in v zadnjih letih vse bolj tudi ideologije novodobnega fašizma oziroma v naših razmerah janšizma). Če tega ne sprevidimo, so naši »ideološki boji« mlatenje prazne slame, ker zadeve niso poimenovane s pravimi besedami. In tako se potem blokira vsak normalni družbeni razvoj, ki bi ga še kako potrebovali.

Hkrati seveda tudi ni tako preprosto, da bi nas odrešila nekakšna banalna, razvodenela »povezovalnost vseh« (kot se v svojem famoznem sprenevedanju izraža predsednik države). Treba bo pač iti malo globlje, tudi v tiste neprijetne plati našega razvoja, o katerih pišem v tem eseju. Vsi moramo pokazati malo več državljanskega poguma (ki ga predsednik države pač nima). Slovenija je mlada država in njene demokratične inštitucije ne nastanejo kar tako same od sebe. Prav tako nam zrela politična kultura, prostor demokratične komunikacije, ne pade kar tako z neba. Najbrž ne zadostuje samo to, da smo si pred tremi desetletji razglasili svojo državo?

S tem v zvezi moramo nazadnje biti pozorni še na nekaj. Zgrešeno bi bilo verjeti, da se je pri nas razgradnja demokracije začela po »črnem petku trinajstega« (marca). Nikakor ne. V zdravi družbi se kaj takega gotovo ne bi moglo zgoditi čez noč. Že pred tistim črnim petkom je bila slovenska demokracija samo še formalna lupina brez žive vsebine. Že prej se je v politični kulturi na veliko zlorabljala svoboda govora, že prej smo bili premalo pozorni na vse laži, ki so se skoraj nenadzorovano širile v našem medijskem prostoru. Medtem ko so okoli sodišč korakali in vpili plačani verniki določene stranke, smo dopuščali počasno in skorajda nevidno, toda nezadržno zniževanje demokratičnih standardov. Družbena etika je postala prazna beseda, ki lahko za kratek čas pritegne volivce. Ko je demokracija nehala biti zavestna osebna in družbena vrednota, je od nje ostala le še prazna lupina, prepuščena tistim, ki nimajo nobenih moralnih zadržkov pri ciničnem izkoriščanju formalne demokracije. In to je položaj, v katerem smo se znašli zdaj – pa ne čez noč. Zdaj smo na dnu in čaka nas naporna pot iz tega temnega brezna.

Le zakaj sem napisal ta esej? Živim v državi, ki zdaj že vsem na očeh uničuje svoje lastne kreativne potenciale. Rad imam to deželo in njene ljudi in sram bi me bilo, če bi bil tiho – ker to bi navsezadnje pomenilo, da se molče strinjam s tem, kar se vsem nam zdaj dogaja. Mar bi se lahko strinjal s tem, da so usodo dveh milijonov ljudi ugrabili manipulativni »krizni rešitelji« brez vsake moralne integritete?

Zatorej, bodimo ustvarjalni in pogumni, iščimo nove in nove oblike silnega upora proti razraščanju fašizma (janšizma) v naši družbi. Skupaj bomo uspeli, saj njih je peščica, nas pa je veliko in v srcu dobro mislimo. Kolesarski protesti me neizmerno veselijo. Ironični transparenti, iznajdljivi zapisi z barvno kredo po asfaltu, umetniški nastopi … vse to so srečna znamenja spontane kreativnosti. Tam čutim in čutimo vsi, da nisem sam in nismo sami, sploh ne, neizmerno veliko nas je in uspelo nam bo, da bomo za vse večne čase pregnali janšizem iz naše dežele. Naj se to zgodi čim prej, da bomo lahko spet svobodno zadihali!

Vidim svetlejšo prihodnost: človeštvo si je v dolgi zgodovini izoblikovalo vsa potrebna miselna in materialna orodja, da nam ni treba več usmerjati vseh naporov v izčpavajoči boj za golo preživetje. Boj za prevlado nad drugimi sodi v preteklost. Žive naj vsi naródi, ki hrepene dočakat dan! Civilizacijska spoznanja (zlasti na področju znanosti in kulture) nam omogočajo,  da se smemo prebujati v tisti prvinski radosti bitja, ki je naravno vrojena vsem in ki si jo lahko medsebojno delimo in še pomnožujemo. To je torej delo za prihodnje obdobje, najprej pa moramo z naše skupne poti odvaliti težko skalo, ki nas ta hip zadržuje in blokira: skalo ljudomrznega janšizma v naši deželi. Morali smo jo imenovati, da jo razpoznamo in s skupnimi močmi odvalimo.

Napisano maja in v začetku junija 2020,

prvi mesec množičnih antifašističnih protestov.

Andrej Detela